Tega smo v preteklosti že nekajkrat preskusili, ne tako dolgo nazaj v osrčju avstrijskih Alp, ko so nam Čehi predstavili vse bodoče posodobitve. Tik pred tem sem za nekaj dni povsem po naključju sedel še v modrega kupejevskega enyaqa z oznako RS, ki so mu tablice nataknili le nekaj dni prej. Imel je le 15 prevoženih kilometrov. Čisto svež in čisto nov je klical po izletu na lepše. Iz Ljubljane jo zato po avtocesti ucvrem proti Krasu, ki velja za enega od biserov naše države. Na fotografijah ste že opazili, da ne gre za klasičnega enyaqa, pač pa za tistega z oznako RS, ki Škodinim modelom prinaša nekoliko bolj dinamičen karakter. V primeru enyaqa to pomeni: dva elektromotorja, več moči, štirikolesni pogon in veliko več serijske opreme.
Prvi postanek, jasno, v neposredni bližini Dolenje vasi, kjer se ustavim (večkrat doslej), da si pobliže pogledam vetrno elektrarno. Projekt so v pogon spravili leta 2014 in od takrat dalje je ta, zaradi takšnih in drugačnih mnenj, redno prisoten v medijih. A vendar projekt velja za zahteven inženirski projekt. Stolp na najvišji točki meri 55 metrov, če upoštevamo rotor oziroma eno treh lopatic, pa najvišjo točko doseže pri 77 metrih. Zares ogromna reč je tole, nasploh, ko se mu povsem približam. Čeprav ta letno pridela kar nekaj elektrike, polnilne postaje v bližini ni, ampak pravzaprav je niti ne potrebujem. Iz Ljubljane sem pot začel s 100-odstotno napolnjeno baterijo in na obrobje Krasa prišel z več kot 70-odstotno zalogo, kar je v zimskem času pomenilo okrog 200 kilometrov dosega. Po kratkem postanku se zapodim po nekdaj glavni prometni žili Ljubljana-Sežana in tik pred vasjo Štorje zavijem desno, da spet prevozim tisti mali prelaz, ki ga mnogi poimenujejo kraški Stelvio. Izjemno lepa, urejena in široka cesta, s številnimi serpentinami me po nekaj kilometrih pripelje iz doline vrha oziroma razgledne točke, kjer lahko občudujem lepote te pokrajine.
Enyaq se ceste zelo dobro drži, tudi na račun učinkovitega štirikolesnega pogona. Nekaj več kot dve toni težak Čeh niti najmanj ne izgubi sape, ko gre za ostre zavoje. Pospešuje precej hitro in odločno, je pa res, da pri tem trpi poraba oziroma se odstotki 77 kWh litij-ionske baterije hitro znižujejo.
Po Krasu gre tudi na elektriko, ne da bi vas morale skrbeti polnilnice
Pot nadaljujem do vasi Vrabče, ki velja za stičišče med Krasom in Vipavsko dolino, kjer se v jesenskem času velja ustaviti na tradicionalni Osmici pri Tonhu in poskusiti nekaj pravih kraških specialitet. Od tu naprej me pot pelje povsem po kraškem robu, kjer na nekaterih mestih občudujem lep razgled nad Nanosom in delom Vipavske doline. Prečkam vas Štjak in se po ozki cesti spuščam v dolino. V tem delu dodobra izkoristim večstopenjsko rekuperacijo in si za nekaj deset kilometrov povečam doseg ter posledično znižam povprečno porabo, ki znaša zglednih 17 kWh na 100 kilometrov. S takšnim umirjenim tempom vožnje bi brez težav presegel 400 kilometrov brez vmesnega polnjenja. A brez skrbi, na Krasu se zavedajo potreb voznikov električnih avtomobilov, zato je na več mestih postavljenih kar nekaj polnilnic z močjo 11 ali 22 kilovatov.
In jasno je, točno tam, kjer mora biti. V Štanjelu, kjer se obiskovalci brez težav zadržijo nekaj ur in v tem času z zadostnim številom elektronov napolnijo baterijski akumulator. Jaz nisem imel te potrebe, a sem vseeno polnilnico za kratek čas preskusil samo za to, da preverim ali deluje. Enyaqa je polnila s slabimi 11 kilovati moči. Omenjene vasi ni treba posebej predstavljati. V zgodovini se naselje omenja že v železni dobi človeštva, razcvet pa doživi v rimski dobi. Značilnost te vasice, zdaj z okrog 350 prebivalci, so grad, obzidje z vhodnimi stolpi, ozke ulice s kamnitimi hišami, gotska cerkev, muzej, urejen in dih jemajoč Ferrarijev vrt, ki velja za mojstrovino arhitekta Maksa Fabianija. Piko na i celotnemu okolju doda še prijeten bistro na gradu.
Krog po Krasu in odličnih cestah nadaljujem proti Komnu, preko vasi Kobjeglava in Tomačevica, a da moj izlet nekoliko podaljšam, tik pred Komnom zavijem proti Braniku in se čez nekaj kilometrov podam na slabe tri kilometre dolgo zelo ozko pot proti vasici Pedrovo. Skrita starodavna vasica, povsem na severnem robu Krasa, ki je nekoč skorajda že izumrla, v zadnjem času ponovno doživlja razcvet. Očitno je takšnih obiskovalcev, kot sem sam, veliko, na kar opozarja prometni znak, naj avto pustim pred vasjo in jo obiščem peš. Vasica šteje vsega 20 hiš, a jo je vredno obiskati, saj imajo urejeno gostinsko ponudbo (turistična kmetija Toncevi), pri Čilčevih je možno kupiti ovčji in kozji sir, v hiši Artes pa lahko obiščete galerijo ali za kakšno noč tudi prespite. In ja, ti imajo postavljeno tudi električno polnilnico. Skratka, idealen kraški kotiček za tiste, ki si želijo miru. Še pridem.
Potem pa nazaj proti Komnu, na Gorjansko, do Pliskovice in do vasi Dutovlje, kjer se naužijem zavitih in urejenih cest. Prometa je malo, zato na nekaterih delih malce dvignem tempo. Enyaq coupe RS se kljub izdatni teži suvereno pelje. Na kratko se ustavim še sredi Sežane, da preskusim ali mi Moon kartica za polnjenje deluje na eni od gostujočih polnilnic (in ja, deluje), ki mi jih med drugim priporoča navigacijski sistem v avtomobilu. Enyaq coupe v RS različici predstavlja vrh ponudbe pri električnih vozilih češke znamke, zato je temu primerno tudi visoko cenovno pozicioniran. Takšen stane nekaj več kot 73 tisočakov. Kot tak je lahko povsem uporaben družinski avtomobil z zavedanjem, da je treba vsako daljšo pot vnaprej načrtovati.
