Španski slikar Pablo Picasso (1881-1973), nedvomno najslavnejši likovni umetnik 20. stoletja, velja tudi za avtorja, čigar dela se najbolje oziroma najdražje prodajajo. Maja so na dražbi avkcijske hiše Christie's za 103,4 milijona dolarjev prodali Picassovo sliko Ženska, ki sedi ob oknu. To je bila že peta Picassova slika, ki je presegla simbolni prag 100 milijonov dolarjev. Za najvišji znesek, kar 179,4 milijona dolarjev, so leta 2015 prodali sliko Ženske iz Alžira. Ker letos, ko se spominjamo 140. obletnice njegovega rojstva, za Picassa vlada še posebno zanimanje, bo morebiti rekordna vrednost še presežena. Morda že ta četrtek, ko bo kar nekaj Picassovih del na prodaj na veliki dražbi umetnin 20. stoletja pri Christie's v New Yorku.

Pablo Ruiz Picasso se je rodil 25. oktobra 1881 v Malagi na jugu Španije. Njegov oče je bil slikar in učitelj risanja, pod očetovim vodstvom se je Pablo s sedmimi leti začel učiti slikanja. Leta 1890 je, star devet let, končal svojo prvo oljno sliko Picador. Pri desetih se je vpisal na šolo za slikarsko umetnost v La Coruñi v Galiciji, pri štirinajstih je opravil sprejemne izpite na Akademiji za likovno umetnost La Llotja v Barceloni. Pri petnajstih je imel že svoj atelje. "Vsak otrok je umetnik. Težava je, kako ostati umetnik, ko odrastemo," je dejal v zrelih letih.

Prvo razstavo je imel februarja 1900 v Barceloni, istega leta je odpotoval v Pariz in se navdušil nad deli Paula Cézanna, Edgarja Degasa, Pierra Bonnarda in Henrija de Toulouse-Lautreca. Leta 1906 se je seznanil s Henrijem Matissom, s katerim sta ostala prijatelja vse življenje.

Vedno moraš pričeti z oprijemljivim

Njegovo delo umetnostni zgodovinarji delijo na obdobja. V modrem obdobju (1901-1904) prevladujejo temačne, modro tonirane slike, nastale pod vplivom kratke vrnitve v Španijo in prijateljeve smrti. Na njih so pogosto upodobljeni akrobati, harlekini, prostitutke, berači in umetniki. Rožnato obdobje (1905-1907) zaznamuje optimističen stil slikanja z rožnato in oranžno barvo. Na teh slikah so ponovno upodobljeni harlekini. V Picassovem delu je opazen vpliv romantične zveze s Fernando Olivier, njegovo prvo muzo.

Navdušenje na afriškim in iberskim kiparstvom se odraža v afriškem obdobju (1908-1909), v katerem je nastala znamenita slika Avignonske gospodične, ena prvih kubističnih slik. V obdobju analitičnega kubizma (1909-1912) prevladuje slikarski stil, ki ga je Picasso razvil skupaj z Braqueom, uporabljala sta monokromno tehniko, predvsem rjavih barvnih tonov. Predmete, ki sta jih slikala, sta analizirala v smislu oblik. Sledilo je obdobje sintetičnega kubizma (1912-1919), v katerem je Picasso prvič uporabil kolaž v slikarski umetnosti. Picassova umetnost je predstavljala vedno iskanje inovativnih oblik in vzorcev. "Predmete slikam tako, kot jih mislim, ne tako, kot jih vidim," je dejal.

Genialni ustvarjalec je isti motiv pogosto ustvaril v različnih tehnikah, od risbe do slike, iz keramične vaze v kip in nazaj. "Abstraktne umetnosti ni. Vedno moraš pričeti z nečim oprijemljivim. Potem lahko odstraniš vse sledi realnosti," je še eden njegovih znamenitih izrekov.

Tudi Guernica je ostala v izgnanstvu

Na njegovo delo so imele velik vpliv ženske, s katerimi je bil v intimnih zvezah. Za njegovo prvo muzo velja Fernanda Olivier, s katero je živel med letoma 1905 in 1912. Naslednja tri leta je prijateljeval z Evo Gouel, ki je leta 1915 umrla za tuberkulozo, nato je imel afero z Gabrielle Lespinasse. Ko je leta 1917 v Rimu oblikoval kostume in sceno za balet Parada po libretu Jeana Cocteauja in glasbi Erika Satieja, je spoznal plesalko Olgo Koklovo Stepanovo, primabalerino ruskega baleta. Z njo se je leta 1918 poročil. Rodil se jima je sin Paulo.

Po srečanju z nadrealistom Andréjem Bretonom leta 1923 je začel slikati popačene ekspresivne slike, ki so bile po mnenju poznavalcev odraz njegovih osebnih težav. Leta 1927 je spoznal Marie-Therese Walter, začelo se je novo plodovito obdobje. "Ljubezen je največja osvežitev v življenju," je govoril. V tem času je izumljal nove sloge, inovativno kiparil, lotil se je tudi keramike. Razmerje z Marie-Therese, v katerem se je rodila hči Maya, je dolgo skrival. Želel se je sicer ločiti od žene Olge, a ker ni hotel z njo deliti svojega premoženja, je ostal poročen vse do Olgine smrti leta 1955.

Leta 1936 je spoznal fotografinjo Doro Maar, hčerko hrvaškega arhitekta in francoske modistke. Ker je otroštvo preživela v Argentini, je dobro govorila špansko, s čimer je pritegnila Picassovo pozornost. Njun burni odnos je trajal skoraj devet let, v tem času so nastali številni portreti Dore, ki jo je umetnik imel za svojo zasebno muzo.

Konec tridesetih let je, po spletu okoliščin, naslikal svojo najslavnejšo sliko Guernico. Dobil je naročilo, da nariše veliko fresko za španski paviljon na mednarodni razstavi leta 1937 v Parizu. Slika, ki je bila odgovor na grozote španske državljanske vojne, je postala simbol trpljenja žrtev vojskovanja po vsem svetu. Picasso je, potem ko so republikanci izgubili državljansko vojno, ostal v Franciji vse do svoje smrti. Prav tako ni dovolil, da bi bila slika razstavljena v Španiji, dokler je na oblasti diktator Franco. Šele leta 1981, šest let po Francovi in osem let po Picassovi smrti, so sliko prepeljali v Španijo, kjer je od leta 1992 razstavljena v madridskem Muzeju moderne umetnosti kraljice Sofie.

Umetnost ni resnica

Picasso je tudi drugo svetovno vojno preživel v Parizu, ki so ga zasedle nemške oborožene sile. Prepovedali so mu razstavljati, lahko pa je nemoteno ustvarjal. Po vojni se je priključil komunistični partiji in s svojim deli pogosto izražal politična sporočila, vendar pa je bil kot slavna osebnost dobro sprejet tudi med bogataši. Pogosto je bival na jugu Francije. V letih po vojni je prijateljeval s Françoise Gilot, ki jo je leta 1943 srečal v Parizu. Rodila sta se jima sin Claude (1947) in hčerka Paloma (1949). Zadnja Picassova spremljevalka je bila Jacqueline Roque, prodajalka keramike iz Madoura v Vallaurisu, z njo se je leta 1961 tudi poročil.

Bil je izjemno ustvarjalen umetnik. Skupno število njegovih del je ocenjeno na približno 50 tisoč: 1885 slik, 7089 risb, 30.000 tiskovin (jedkanice, litografije itd.), 150 skic, 1228 kipov in 3222 tapiserij in kosov keramike. Ker je bil že od dvajsetih let dovolj premožen, si je lahko privoščil, da je večino kasnejših del obdržal v svoji lasti. "Vsi vemo, da umetnost ni resnica. Umetnost je laž, ki nas prisili, da spoznamo resnico. Vsaj to resnico, ki nam je dana, da jo razumemo," je rekel. Ko je 8. aprila 1973, star 92 let, zaradi odpovedi srca med prebolevanje gripe umrl v svoji vili v bližini Mouginsa, so dela prešla v last njegovih naslednikov, saj oporoke ni zapustil. Dajatve iz dediščine so bile plačane z deli iz njegove zbirke, ki so tako prešla v last francoske države in danes sestavljajo jedro zbirke Muzeja Picasso v Parizu.