Marko Crnkovič
Te dni sem zasledil kolumno, v kateri je avtor hotel dokazati, kakšni debili da smo, ker sovražimo Janšo. "Ni se mogoče znebiti vtisa," piše, "da se mnogi bojijo, da bi vladi s premišljenimi in pravočasnimi ukrepi uspelo zajeziti smrtonosno epidemijo. Ker bi (Janša) pridobil na priljubljenosti in prepričljivo zmagal na naslednjih volitvah. Tega si postkomunistična globoka država ne more privoščiti. Zato je aktivirala eksponente za rušenje vlade. Pa četudi za ceno zdravja ljudi."
Ampak pojdimo za začetek v dobre, stare čase. Trideset let nazaj.
Demos in Eron
Rosvita Pesek je omizje ob tridesetletnici Demosa ta torek na Televiziji Slovenija napovedovala med drugim tudi s tem stavkom: "Če nas bodo otroci kdaj vprašali, kje ste bili tedaj, bomo rekli: 'Bili smo zraven.'"
No, jaz nisem bil zraven. Niti nimam pojma, kje sem takrat bil. Če se prav spomnim, je bil nastanek Demosa itak bolj obdobje kot pa dogodek. Možno, da sva si s Tadejem Zupančičem leta 1990 pošiljala nekakšne epistole v reviji Teleks in si jih še pred objavo neučakano brala po telefonu ali kar pošiljala po faksu. Nezanesljivo se namreč spomnim, kot da sem mu Demos v nekem pismu bežno omenil v smislu ne prav posrečene besedne igre "Demos in Eron".
Sicer pa me to itak ni tangiralo. Mladih intelektualcev in publicistov najine baže pa takrat res ni zanimala politika. Veste, včasih je obstajala interesna in strokovna specializacija, ki so se je tudi začetniki držali.
Pa še nekaj, če smo že pri zanamcih: ne bojte se, ne bo vam treba biti v zadregi zaradi odgovora, da niste bili zraven. Vašim otrokom namreč še na misel ne bo prišlo, da bi vas kaj takega vprašali. Iz enostavnega razloga, ker za Demos še nikoli niso slišali - ali si ga v šoli pač niso zapomnili kot nekaj pomembnega, če so to snov že slučajno jemali.
Referenčna točka
To obdobje pred tridesetimi leti sem namenoma opisal malo cinično, da bi opozoril na nekaj. Čeprav nisem bil zraven, se mi zdi ta diskrepanca med Demosom kot državotvornim mitom in Demosom kot referenčno točko, ob kateri se šele zares razkrije današnja klavrnost slovenskega političnega prostora. Kako je mogoče, da so trideset let pozneje javni družbeni odnosi tako toksični? Kdo jih je zastrupil? Kako se je to zgodilo?
Rosvitino omizje je bilo v tem smislu poučno in posrečeno. Matjaž Šinkovec, Tine Hribar, Izidor Rejc, Dušan Plut in Marjan Podobnik so v primerjavi z današnjimi politiki ali parapolitiki delovali kot modre in tolerantne prikazni z drugega planeta, ne toliko iz prejšnjega stoletja. Splošno sprejeto zgodovinsko dejstvo je, da sta jih poenotila dva osrednja cilja - osamosvojitev Slovenije in demokratizacija - in da so bili zanju ne samo pripravljeni presegati razlike, temveč so jih tudi znali in hoteli presegati.
Enotnost je precenjena
Toda ali to res drži? Teorija, da sta jim bili politična samostojnost in politična svoboda tako pomembni, da sta poenotili raznoliko falango starih disidentskih mačkov in neučakanih političnih zelencev - in jih vsaj na nivoju kooperativnosti povezali z Nedemosom, da tako rečem dolgemu repu bivšega režima -, po mojem ni dovolj zanesljiva. Če bi takrat res bila odločilna samo ta dva cilja, ta dva neponovljiva cilja, potem bi to pomenilo, da te enotnosti ne bo nikoli več mogoče replicirati.
Enotnost je precenjena ali vsaj narobe razumljena. Enotnost je samo patetična beseda, s katero za nazaj opisujejo tako tisti, ki so bili dovolj pametni, da so pri nečem popustili, kot tisti, ki jim ni bilo treba popustiti. Ni treba biti enoten, če hočeš kaj doseči. Slovenija se ni osamosvojila zato, ker bi bili Demosovci in cela stara garda enotni. Slovenija se je osamosvojila po zaslugi neenotnih - z državljani vred -, ki pa so znali in hoteli med seboj politično sodelovati. Pred tridesetimi leti politiki niso bili tako radikalni kot danes. Predvsem pa so bili bolj pametni. Mediji so bili bolj pametni in jih niso šuntali k radikalizmu. Če bi leta 1990 imeli take politike kot danes, nam svetli skupni cilji ne bi prav nič pomagali pri enotnosti, ker bi se bili pripravljeni skregati do smrti pod gosenicami tankov JLA.
Pamet je pomembnejša od enotnosti. In če danes česa manjka v politiki, manjka pameti. Pamet se je morala umakniti radikalnosti. Ker za obe hkrati ni prostora.
