Zvezdana Bercko
Sin odvetnika s Korzike se je zaradi svojih izjemnih sposobnosti povzpel od vojskovodje do cesarja. S svojimi idejami in dejanji je spremenil tok evropske zgodovine in vplival na novodobno Evropo.
Kot Napulione di Buonaparte se je rodil pred 250 leti, 15. avgusta 1769, v Ajacciu na Korziki, v družini uradnika plemiškega rodu, v kateri so govorili le korziško. Šolal se je na vojaški akademiji in bil kot topniški stotnik priča francoski revoluciji. V vojski je hitro napredoval, že s 24 leti je postal brigadni general. Leta 1796 je prevzel poveljstvo nad francoskimi četami, ki naj bi jug Francije branile pred Avstrijci, nameščenimi v severni Italiji. Napoleon je porazil avstrijsko armado, osvojil še severno Italijo in postal francoski nacionalni junak.
Med mitom in resničnostjo
1. Velja za človeka nizke rasti, pa to s svojimi 168 centimetri ni bil, saj je bila povprečna višina Francozov v 18. stoletju le 160 centimetrov.
2. Prepričanje, da je bil majhen, morda izhaja iz razlike med angleškim in francoskim palcem kot mersko enoto ali pa iz pogostega pojavljanja ob nadpovprečno visokih vojakih telesne straže.
3. Kompleks majhnih ljudi je kot Napoleonov kompleks poimenoval psiholog Alfred Adler.
4. Napoleon naj bi bil ukazal, da na spodnji del rokavov vojaških uniform prišijejo gumbe, da bi vojake odvadil brisanja nosu v rokave.
5. Trpel je za ailurofobijo, strahom pred mačkami. Legenda pravi, da je v bitki pri Waterlooju Wellington pred njegovo vojsko postavil 70 mačk, kar je Napoleona tako prestrašilo, da je ukazal umik.
Od konzula do cesarja
A vojaška kariera mu ni bila dovolj. Leta 1797 je Napoleon izvedel državni udar, odstavil direktorij in razglasil, da je francoska revolucija končana. Leta 1799 je postal prvi konzul Francije, leta 1804 pa se je razglasil za cesarja Francozov. Kronan je bil v katedrali Notre Dame, s cesarskim nazivom pa je želel pokazati, da bo nadaljeval tradicijo Karla Velikega in rimskih cesarjev. Reformiral je državno upravo, ki je v njegovem cesarstvu postala v celoti centralizirana. Vse pravne odnose je urejal Napoleonov civilni zakonik, ki je določal enakopravnost, svobodo, versko strpnost, nedotakljivost zasebne lastnine, odpravo fevdalnih pravic in druga načela francoske revolucije, ki so bila tako prvič tudi dejansko uzakonjena.
Ilirske province
Ilirske province je Napoleon ustanovil z dekretom 14. oktobra 1809. Obsegale so Goriško, Trst, avstrijsko in beneško Istro, Kranjsko, zahodno polovico Koroške, ozemlje južno od Save med Kranjsko in Bosno, Dalmacijo, Boko Kotorsko in ozemlje Dubrovniške republike ter vzhodno Tirolsko. Glavno mesto je bila Ljubljana. Čeprav Francozi niso popolnoma odpravili fevdalnih vezi, je njihova vladavina za prebivalce Ilirskih provinc pomenila podrobnejšo seznanitev s pridobitvami francoske revolucije in sodobno meščansko družbo.
Uvedeni so bili enakost pred zakonom, splošna vojaška obveznost, sodobna uradniška uprava in poenoten davčni sistem, odpravljeni nekateri davčni privilegiji, razmejene so bile pristojnosti med državo in cerkvijo, sodstvo pa podržavljeno. Kratko obdobje Ilirskih provinc je močno pripomoglo k dvigu narodne zavesti Slovencev. 13. oktobra 1813 so oblast na ozemlju Ilirskih provinc ponovno prevzeli Avstrijci.
Rusija je bila prevelik zalogaj
V tem obdobju je bil Napoleon na vrhuncu moči, manjkal mu je le naslednik. Josephine, ki je imela iz prvega zakona dva otroka in ju je Napoleon posvojil, vendar nista štela za naslednika, ni več rodila. Zato je privolila v ločitev, da bi cesarju omogočila drugo ženitev, z Napoleonom pa sta ostala v dobrih odnosih vse do njene smrti leta 1814. Cesar si je za drugo ženo izbral avstrijsko nadvojvodinjo Marijo Luizo, hčerko cesarja Franca II. Leto po poroki je rodila sina, kasnejšega Napoleona II.
Leta 1812 se je Napoleon odločil za napad na Rusijo z ogromno vojsko, ki je štela kar 600 tisoč mož. Z velikimi napori je sicer prišel do Moskve, iz katere pa so se Rusi že prej umaknili. Z že popolnoma izčrpano vojsko je zasedel prazno mesto, a ga je potem, ko so ga ruski vojaki še požgali, moral zapustiti. Med vrnitvijo v strašni ruski zimi je izgubil večino svoje armade, v Francijo se je vrnilo le pet tisoč vojakov.
Kruti tiran in liberalni reformist
Sto dni do Waterlooja
Toda že naslednje leto je z Elbe pobegnil in se odločil za pohod na Pariz. Novi režim kralja Louisa XVIII. je bil tako nepriljubljen, da je Napoleonu samo s četico pristašev uspelo ponovno prevzeti oblast. A ta je trajala le sto dni, do znamenite bitke pri Waterlooju. V tem kraju v današnji Belgiji se je spopadel z zavezniško vojsko združenih angleških, ruskih, nizozemskih in pruskih vojakov, ki jo je vodil Arthur Wellesley, vojvoda Wellingtonski. Napoleon je bil spet poražen. To je bil njegov dokončni konec. Izgnali so ga na oddaljeni otok Sveta Helena v Atlantiku, kjer je zastražen živel do smrti 5. maja 1821.
Takrat opravljena avtopsija pokazala, da je bil najverjetnejši vzrok njegove smrti tumor na želodcu. Bolečine v trebuhu naj bi bile tudi razlog za značilno Napoleonovo držo, saj naj bi si bil z dlanjo grel boleči predel. Potem pa je neka študija iz leta 1961, 140 let po smrti, odkrila veliko vsebnost arzena v Napoleonovih laseh. Zaradi tega so se pojavile teorije zarote, da so Napoleona mogoče zastrupili Britanci ali francoski sovražniki, da vojskovodja ne bi ponovno prišel na oblast.
Čeprav so študije pokazale tudi, da so se številke Napoleonovih hlač v letih pred smrtjo neprestano zmanjševale, najverjetneje zato, ker je hujšal zaradi tumorja na želodcu, so znanstveniki vseeno preverili teorijo o arzenu. Pridobili so primerke Napoleonovih las iz otroštva, iz časa, ko je živel na Korziki, in iz časa izgnanstva na Elbi. Rezultati so pokazali, da je bila vsebnost arzena sicer nekoliko višja, kot je normalno danes, a vsebnosti so bile enake v vseh obdobjih Napoleonovega življenja. Podobna vsebnost arzena je bila najdena tudi v laseh njegove žene in sina, kar je dokaz pogoste uporabe arzena v tedanjih časih.
