Sosedu, ki se v tem času, ne vem, ali naj napišem, da sarkastično ali ne, običajno šali, da dolgo več ne bomo in da sva zdaj midva na vrsti, se sicer nasmehnem, čeprav mi ni do smeha, ker sem strahopetec na kvadrat. Človek mora biti pripravljen na konec, mi govorijo vsi, jaz pa bi se najraje vprašal, ali sem človek. Tako se počutim kot severni medved, ki sprašuje očeta, ali je res severni medved, ker ga zebe kot psa.
Manca Košir je v razglabljanju o smrti pisala, da ni pomembno le, da se rodiš, najpomembneje je, kaj iz svojega življenja narediš. "Smrt je sklepno dejanje kroga bivanja, zato je njen najpravičnejši meter. Mi merimo iz dneva v dan, iz leta v leto, smrt pa dokončno izmeri. Pokaže, kdo si (bil), kakšne sledi si pustil za seboj, v kaj si verjel, koga navdihnil, komu predal štafetno palico, ki jo slehernik dobi ob rojstvu. Je zato, ker sem se rodila, na svetu malce več dobrote, nekaj več ljubezni? Koliko ljudi me je shranilo v svoj srčni spomin? Kdo želi hoditi po poti, ki sem jo utirala? Smrt bo imela odgovor. Pošten odgovor."
Tako kot sleherni odnos je tudi odnos do smrti procesne narave. "Brez življenja ni smrti, to drži kot pribito. Ampak tudi brez smrti ni življenja! Polnega, zavedajočega se, radostnega in hvaležnega življenja. Pogoj zanj je zavedanje o svoji minljivosti in minljivosti drugih. Prav zato smo hvaležni, da smo (še) živi, da dihamo! Kar ni samoumevno."
Ko se zares zavedamo svoje smrtnosti, življenje ni več težko, je še dodala. "Bivanje postane prosojno in lahkotno. Vemo, kaj je v življenju pomembno in kaj ni, za kaj si velja prizadevati, katere so resnične vrednote in kaj površinski blišč. Prav smrt nas uči: človekovo je zares samo tisto, za kar je hvaležen. To ostane."