Idoli. Kdo še ni slišal za njih, kdo jih ne pozna? Z zagonom industrije zabave, razbohotenjem estrade, filma in športa so idoli postali naša vsakdanjost v funkciji pobega pred enolično vsakdanjostjo. Predvsem pri mladih, a jih ni tako malo niti pri tako imenovanih odraslih. V moderni jezikovni rabi so idoli, pravzaprav zvezdniki, "superstars" in "celebrities", utelešeni simboli slave in uspeha, po katerem hrepenijo množice. Pojem "idol" pa je šele v drugi polovici minulega stoletja postal zaraščen s to pomensko povrhnjico. Izobraženo uho seveda sliši slabšalni prizvok in ta izhaja iz "prejšnjega življenja" pojma.
Preden je idole z izdatno pomočjo množičnih občil zarasel sodobni pomen, so v religioznem pojmovniku (pod krščanskim obzorjem) predstavljali lažne - poganske - bogove. Slovensko jim rečemo maliki, čaščenju takšnih lažnih bogov pa še vedno rečemo malikovanje, kar je tako po pomenu kot po izvoru zelo blizu maličenju. Saj vas ni treba spomniti na čaščenje zlatega teleta iz II. Mojzesove knjige? Bili ste v zmoti, če ste predpostavljali, da je pojem latinskega izvora: v biblijsko-cerkveni latinščini je seveda prisoten (idolum), uporablja ga že Hieronim v svojem prevodu, a klasična latinščina ga ne pozna. Koren besede je v stari grščini εἶδος (eidos) in pomeni obliko ali podobo, izpeljanka εἴδωλον (eidōlon) pa je kot slika oziroma kipec prava jezikovna mati vseh idolov, tudi posvetnih … (Resnici na ljubo je vendarle treba še zapisati, da je "nasmejani filozof" Demokrit - morda je bil prvi Empedokles - vpeljal v spoznavno teorijo sličice (εἴδωλον), ki iz predmetov prihajajo v naša čutila.) Mi pa spremljamo idole, upodobljena navidezna božanstva, ki zavajajo ljudi na kriva pota mamljivega in minljivega uživaštva. V idolih in idolatriji torej z jasnimi razlogi še danes nedvomno vztraja slabšalni zven in pomen pojma. Sicer se posvetna raba pojma pojavi že pred pol tisočletja, vendar se vse do našega časa ne razmnoži v samoumevno vseprisotnost popularne kulture. Kajpak: ne samo ljudje in knjige, tudi besede in pojmi v njih imajo svojo usodo.
A usoda idolov je bogatejša od običajnih pomenskih premen, ki so značilne za jezikovni svet, in temu bogastvu posvečam ta nedeljski zapis. (Me občutek vara ali ste tudi vi zaznali, da so v časih jezikovne razbrzdanosti in razuzdanosti celo idole začele izpodrivati - ikone?! Naplavine računalniškega žargona so pač zelo hitro začele prekrivati komaj dodobra ustaljene spremenjene pomene besed in pojmov. Prezri in strinjaj se, OK?) Domnevajmo, da je prava religija presegla malikovanje, domnevajmo dalje, da večina zrelih ljudi pozna in razume ceneno pozlačenost sodobnih idolov. Zakaj in čemu potemtakem skrajno pesimističen naslov O idolih, ki se jih ne moremo znebiti? Seveda sem prikril, da ne bom pisal niti o malikih niti o zvezdnikih. Ne zamerite mi te dobronamerne zahrbtnosti; uvodno segrevanje sem potreboval za pripravo na premislek o manj znani usodi pojma idol. Pred 400 leti se namreč idoli pojavijo v knjigi s pompoznim naslovom …, ne, naslova še ne povem - v drugačni podobi, se pravi z drugačno vsebino in obsegom pojma. Stavim, da ne veste, kam vse to vodi. Če pa je kdo uganil, sem dolžan pijačo, z veseljem plačam!

Instauratio magna. Novum organum

Vélika obnova. Novo orodje je naslov znamenite knjige iz časa renesanse. S 400-letnico sem tako že nakazal leto 1620 - ni to malo pozno za renesanso? Je in ni. Selimo se v čas angleške renesanse, ki v umetnosti in znanosti že predstavlja zgornji rob evropske renesanse. Preden pa se posvetimo naslovni temi (usodi idolov in nas samih), vas moram utr(u)diti še z nečim. Čeprav še nisem razkril imena pisca knjige, v kateri se je avtor po svoje poigral z našo in z usodo idolov, ga nemara nekateri že slutite, nekateri celo poznate. Res me muči, kako naj ga predstavim. V slovenščino imamo prestavljeni dve njegovi nedokončani deli, kar je zanj značilno, nedokončanost namreč: Nova Atlantida, posebne vrste "Utopija", in Eseji, ki so že za časa avtorjevega življenja izhajali v vse večjem številu, z vsako izdajo v bolj razširjenem obsegu. Čeprav jih le stežka primerjamo z Montaignovimi, se tudi eseji našega skrivnostneža lotevajo vseh mogočih tem; od resnice do nestalnosti stvari, od pretvarjanja in licemerstva do vljudnosti in obzirnosti, od praznoverja do pravosodja …

Famozno

Ali so govorice prizanesle Baconu? Prav gotovo ne - in tako bomo tudi o Baconu izvedeli, kar govorice o njem ohranjajo vse do danes. (S čimer vas - spet - uvajam v glavno temo, kakor boste razumeli) Še v "totem Maribori" je Francis Bacon po sumljivi zaslugi akademika Antona Trstenjaka zašel med grde filozofe v pred kratkim izdani knjigi moje nadvse ljubeznive mentorice dr. Marije Švajncer ... Očitno zaradi pogostih govoric o njegovem stremuštvu, neznačajnosti, podkupljivosti, celo izdajstvu. Ne vem, kako naj si razlagam izrazito slabšalni, brzojavno leksikonski prikaz Bacona v Trstenjakovi Zgodovini filozofije. Ali ga ni Aleš Ušeničnik že pred sto leti v svojem Uvodu v filozofijo - četudi v opombi pod črto - jemal veliko bolj resno? Uvodni stavek opredelitve Bacona si je Trstenjak prostodušno izposodil (nekoliko izmaličil in skrajšal) pri Vorländerju: "Vse življenje je hrepenel po časti, moči in spoznanju." Vorländer, avtor temeljite in sistematične zgodovine filozofije, je namreč v biografskem poglavju o Baconu zapisal: "Ihn beseelte ein starker Drang nach Ehre, Reichtum (bogastvo je Trstenjak v naglici izpustil) und Macht und ein leidenschaftliches Erkenntnisverlangen." ("Navdihovalo ga je veliko stremljenje po časti, bogastvu in moči ter strastno hrepenenje po spoznanju.") In ves prvi odstavek Trstenjakovega nesorazmerno kratkega prikaza je nabit s posrednimi in neposrednimi vrednostnimi (ob)sodbami, s katerimi je dal intonacijo za (raz)vrednotenje Baconove filozofije. Čudna so pota … A večina meni znanih avtorjev, ki so pisali o zgodovini filozofije, ima veliko bolj uravnoteženo presojo o vrednosti in pomenu Bacona. Tudi naš filozof Frane Jerman.
Govorice pa so davno ubrale tudi nasprotno smer in že dolgo dajejo povsem drugačno podobo. Poglejmo še to plat: Francis Bacon je v resnici bil nezakonski sin angleške kraljice Elizabete, torej sta bila lady Ana Bacon in sir Nicholas Bacon (varuh državnega pečata) njegova krušna starša. Poleg kraljevskega porekla je izpostavljeno tudi njegovo znanstveno vizionarstvo, prostozidarski status … Kam vse nas govorice o Baconu ne popeljejo: med iluminate, teozofe, kabaliste, vohune in kriptografe! Še niste slišali znanstvenih govoric o tem, da je pravi avtor Shakespearovih dram in sonetov - Francis Bacon?! (Čeprav nedvomni genij - ob vseh svojih nedokončanih delih in projektih -, je vendarle dokončal gromozansko življenjsko delo še za enega genija?) Naštevanje tovrstnih govoric bi mi namnožilo predpisano število znakov. Prekinjam z besedami največjega slovenskega vernika v Baconovo nadčloveško veličino, Petra Amaliettija: "Baconovo rojstvo je bilo skrivnost, njegovo življenje je bilo prav tako skrivnostno, zato ni čudno, da je tudi njegova smrt bila skrivnostna, še zlasti, če upoštevamo, da je, ko so čez nekaj let odprli njegovo krsto, ta vsebovala samo kamenje." Morda je Previdnost zadržala Baconovo roko, da ni dokončal eseja o govoricah? Res famozno!

Baconovi idoli človeške narave

Nesporna in trajna vrednost Baconove ustvarjalne misli je povezana z eksperimentalno znanstveno metodo, ki se nam danes zdi tako samoumevna. Čeprav ga, kar se tiče znanstvenih odkritij, nikakor ne moremo vriniti med Keplerja in Galilea - v zgodovini znanstvenih odkritij in dosežkov je pravzaprav nepomemben. Ne samo zato, ker matematika ni bila njegovo močno področje. Kljub uničujoči kritiki jalove sholastike in pokristjanjenega Aristotela je ostajal v ptolomejskem svetu geocentrizma (zavračal je kopernikansko revolucijo), ker ni dojel uporabne vrednosti heliocentričnih spoznanj. A njegova filozofija znanosti in poudarjanje vrednosti znanja sta še vedno aktualni, čeprav problematični. Seveda: Tantum possumus quantum scimus (toliko zmoremo, kolikor znamo), Baconu je pripisana tudi krilatica scientia est potentia oziroma angleška verzija Knowledge is Power - vsekakor je bil prepričan o moči znanosti in znanja. Njegovo zahtevo po vsesplošno koristni uporabnosti znanosti moremo povezati z "božjo obljubo" iz Geneze, da je končni cilj in od boga prejeta pravica - človekovo gospostvo nad naravo. Danes živimo problematičnost tega biblijskega zagotovila, mar ne? Nedokončana Velika obnova in vpeljava prave znanosti vsebuje razkošno miselno bogastvo, čeprav mestoma v malodane sholastični maniri. Ne zdi se mi prav smiselno, da bi vam še jaz odpiral predale sodobne sholastike, na katerih so oznake: dedukcija, indukcija, empirizem, racionalizem …

Idola tribus

Idoli plemena so "najstarejši", povezani s človeško naravo (sunt fundata in ipsa natura humana), ki je nagnjena k razumevanju in presojanju po napačnih analogijah (ex analogia hominis, non ex analogia universi). Človek preprosto ni mera vseh stvari, čeprav si tako domišlja. Človeški razum je podoben krivemu zrcalu (speculi inaequalis), ki pači in izkrivlja prave podobe stvari.

Idola specus

Idoli votline so naše individualne (idola hominis individui) omejenosti, slepila, značilna za vsakega posameznika. Kajti posamezniki imamo poleg skupne človeške narave vsak svojo votlino ali jamo (specum sive cavernam), v katero prestrezamo in popačimo naravno svetlobo (naveza na VII. poglavje Platonove Države s slavno prispodobo o votlini). Delno so posebnosti slehernega posameznika prirojene in delno nastanejo zaradi vplivov okolja, vzgoje, občevanja z drugimi. Idoli votline so torej individualni predsodki - nekateri prirojeni, nekateri pridobljeni, in zaradi njih smo še vsak po svoje onesposobljeni za spoznavanje sveta.

Idola fori

Idoli trga so nastali z družbeno naravo človeka, z vzajemno povezanostjo in občevanjem. Ljudje komuniciramo z govorom (homines enim per sermones sociantur), gradniki jezika pa so besede - zelo nezanesljivo sredstvo za sporazumevanje. Imamo besede za neobstoječe stvari, pojme, ki ne ustrezajo predmetom ali odnosom. Niti natančne definicije pomenov ne pomagajo iz zagate. Besede delajo silo razumu (vim faciunt intellectui), povzročajo zmedo, vodijo človeštvo v neštete prazne spore in prevare.

Idola theatri

"Najmlajša" vrsta idolov. Izhajajo iz različnih filozofskih dogem (ex diversis dogmatibus philosopharium) ali napačnih zakonov dokazovanja (ex perversis legibus demonstrationum). Ker so proizvedli toliko dram celo v izmišljenih, insceniranih svetovih, jih je poimenoval idoli gledališča. Tičejo pa se predvsem nekritično prevzetih načinov mišljenja, udobnih prepričanj, stališč in mnenj na osnovi tradicije, lahkovernosti in nemarnosti. Skratka: lahkotno sprejemanje in trdovratno posnemanje avtoritet. Idolov gledališča ali teorije je zelo veliko, lahko pa jih še veliko nastane in verjetno jih bo nekoč še več.

Aktualnost Baconovih idolov?

Bacon je Novo orodje ali napotke za tolmačenje narave (takšen je celotni naslov drugega dela njegove - zdaj že vemo, da nedokončane - Velike obnove) pisal v latinščini, ker ni zaupal nastajajočim živim jezikom. Celo svojih Esejev ni pustil v angleščini, marveč jih je dal prevajat v "znanstveno" latinščino in sam bdel nad prevodi … Latinščina je medtem praktično izumrla, Baconove bojazni za spoznanje in vzpon znanosti ob neizkoreninjenih idolih pa so se žal uresničile. Zapisal je sicer nekaj naivno smešnega (tako za njegov kot za naš čas): "Vse idole je treba zavreči in se jim odpovedati s trdnim in svečanim sklepom; tudi razum je treba očistiti in osvoboditi vseh idolov." Potem pa še pribil: "Naj se vhod v človeško kraljestvo (regnum hominis), utemeljeno na znanosti, ne razlikuje preveč od vhoda v nebeško kraljestvo (regnum coelorum), kamor je dovoljeno vstopiti samo v podobi otroka."