Včasih pijemo, da bi pozabili. Včasih, da bi se spomnili. Če sam sediš ob kozarcu vina, kaj hitro postane gneča. Sploh, ko se v vsakem požirku nepovabljen znajde kdo iz preteklosti. In se spet vse zdi kot včeraj, čeprav je v resnici že davno minilo. A kaj sploh mine. Vse nekje nosimo s seboj. Polni smo spominov in prtljage. Da čas ne teče linearno, je zadnjič nekdo dejal, in da se vse, kar se je zgodilo, nekje v vesolju še naprej dogaja. Kako spodbudna in hkrati depresivna misel.
Sedeti sam s kozarcem močnega rdečega vina je pogovor z bogom. Trenutek zamaknjenosti. Pasjansa, kjer položiš karte na mizo in čakaš na poraz. Neverjetno, koliko zgodb je mogoče spraviti v deci. Temnejše ko so, slajša je žalost. Fado. Pogrešanje. Nostalgija za nečim, kar je bilo lepo, pa je minilo. Ljubezen, ki je ostala. V kozarcu vina sta svoboda in ujetništvo. Strast in kesanje. Patetika in pogum. Kič in umetnost. Pravijo, da je v vinu resnica, meni pa se zdi, da pijan lažem več. In bolj prepričljivo. Kot bi uprizarjal predstavo, kateri želim verjeti. Ker je življenje baje kabaret. A nekaj je v alkoholu, kar nas sleče. Pijani si upamo biti ranljivi. Kar je danes razkošje.
Všeč mi je, ko ljudje spijejo in vržejo kozarec v steno, da se razleti na tisoč koščkov. Nekaj dokončnega je v tem. Usodnega. Živeti za trenutek. Kdaj smo nazadnje? Smo sploh kdaj? Saj nikoli nismo zares tam, kjer se nahajamo. Ko je lepo, smo z mislimi že pri težavah naslednjega dne. A takšne so nas pač naredili. Jutrišnje.
Te dni spet na veliko pokamo z zamaški in trkamo s kozarci. Leto se poslavlja, ob inventuri vsega, kar smo doživeli, je težko ostati trezen. Dvatisočosemnajsto, nocoj pijem nate. Bilo si, vendarle, dobro leto, četudi sem nekje ob tvoji zori vzdihnil, da se mi letos tako ali tako ne bo zgodilo nič posebnega. Pa se je toliko vsega. Bilo si leto sladke svobode. Leto premikov in sloves. Ker včasih nas je pač treba premakniti. Tudi nas, ki že ob prvi kaplji dežja poženemo korenine. Bilo si leto potovanj k sebi. Leto raziskovanja sveta in vračanja domov. Leto ljubezni in vsakdanjih čudežev. Pijem nate, ker sem še tukaj. Pijem nate, ker so vsi moji še vedno tukaj in so v redu. Še vedno se vsak dan naučim nove lekcije, kam bi rad, pa še vedno ne vem. In hvala, ker ne jemljem vsega več tako zelo osebno. Pomembnih reči je v resnici v življenju malo.
Nekaj očitno tu in tam vendarle naredim prav. Tisti zgoraj je mil z mano. Vsaj za zdaj. Sloves ne maram, a čas se ustaviti pač ne da. Letu, ki se poslavlja, korajžno, hvaležno segam v roko. In ponižno čakam na novo. Kaj si želim? Kak večer, ko se mi bo zdelo, da so spet vse zvezde padle vame in da je vse mogoče. Želim si, da strah nikoli ne bi zmagal in da vsega ne bi jemali tako presneto resno. Pa mir si želim. Neskončen mir. A ta bo težka. Že sam sem nekoč rekel, da bi imel najraje, da bi me postavili v kot in tam pozabili. A nekako počnem vse nasprotno. V letu, ki se poslavlja, bom poskušal pustiti vse stare zamere, dvome in demone. Vem, ne bo mi uspelo, a zveni kot dober načrt. Želim vam, da bi v letu, ki prihaja, našli sebe. Svet je lahko tako čudovit, ko stopiš korak v neznano. Drznite si. Vaš samorog že čaka za prvim vogalom. Leto 2018, hvala za vse. Nocoj pijem nate. In nato vržem kozarec v steno. Za srečo. V pozdrav in za slovo.