Širša skupnost, rodbina, družina, posameznik. Zdi se, da je to logična, še več, univerzalna lestvica identitet, ki jih gradimo vsi. V eno ali drugo smer, s potencialnimi odvodi še kam drugam, v poklicne, ljubiteljske in druge smeri. Vidne in manj vidne. Zdi se, da so ti koncentrični krogi vedno podobni. Pa ni nujno, da je tako. Ni nujno, da je nuklearna družina in nato širša sorodstvena skupnost tisto mentalno okolje, v katero se posameznik vedno najprej umešča. Ni nujno, da mu okoliščine to sploh dopuščajo. Ni nujno, da si tega želi. V preteklosti so bili zlasti posli – služkinje, gospodinjske pomočnice, kuharice, sobarice, konjarji, hlapci, pastirji, pestrne in drugi ter vajenci in pomočniki tisti, ki so na eni strani, lahko že zelo mladi, živeli zunaj sorodstvenih družinskih skupnosti, hkrati pa so bili del nekih drugih skupnosti. Tudi tem se je sicer reklo družina, a v njih nikakor niso bili enakopravni člani. Jedli in spali so v ločenih prostorih, umaknjeni od sorodstveno povezane družine. Z njo so bili še najbolj povezani prek dela, njihov odnos pa je bil prepojen z odvisnostjo. Nihče jih ni spraševal po njihovih čustvenih ali čutnih afinitetah. Niso bile del predvidene slike. Z vidika delodajalca niso bile relevantne, čeprav so zagotovo obstajale.

Skupnost

Prva fotografija, upodabljajoča ogromno skupino ljudi, postavljeno pred objektiv neznanega fotografa, ni na noben način dokumentirana. Nihče ni zapisal, kje, kdaj in ob kakšni priložnosti je bila posneta. Nič, kar je upodobljeno, ne razkriva uganke. Preostane nam torej samo, da se čudimo izredni množici ljudi, o kateri se zdi, da so nekaj članov pustili še zunaj kadra, ker se vsem preprosto ni uspelo stlačiti vanj. Desno zgoraj starec s klobukom ni niti ves na posnetku, levo spodaj s kadra drsi otrok … Če se je nekaterim moškim zdelo vredno sneti pokrivalo, drugim pa ne, je najbolj gizdav gotovo mož, ki ni snel niti sončnih očal. No, razen če ima za to kak tehten razlog. Potem ni gizdav. Med njimi je precej vojakov, celo vojaška godba, pa starci, otroci, mladina, ljudje srednjih let. Ni da ni. Je pa nekaj, kar pade v oči, ko se z lupo zatopimo v detajle. Večina manjših otrok se ne stiska k mamam, ampak k očetom. Eden od njih je v uniformi. Morda pa v tem tiči razlaga dogodka, ki so ga ovekovečili, ne da bi kaj razložili. Morda pa se kam odpravljajo, vsi ti mladi moški. Ženina in neveste, ki včasih zbereta tako množico, namreč ni videti.

Rodbina

Razen odtisa fotografa tudi na hrbtu druge fotografije ne najdemo ničesar. Foto atelje Anton Mancini, Ljubljana. A med portretiranimi je toliko fizične podobnosti, da ni dvoma, da si na nek način delijo gene. Tudi njihova struktura in očitna povezanost, ki jo izkazujejo z držo, brez dvoma nakazuje, da gre za neko širšo rodbinsko povezavo. Sedli so pred fotografa iz Mancinijevega ateljeja, očitno v letih med obema svetovnima vojnama, in ohranili trenutek, ko so se zbrali. Razloga tudi tokrat ne poznamo, lahko pa začnemo vleči povezave med njimi glede na to, kdo bi lahko s kom tvoril ožjo družinsko skupnost. Kdo je pripadnik osnovne družine in kdo so pozneje pridruženi člani. Kdo je čigav otrok in kdo je komu starš ali sorojenec. Nobenega dvoma ni, da je središče fotografije in najbrž tudi rodbinske skupnosti, ženska srednjih let v sredini spredaj sedeče vrste. Moškega njene starosti na posnetku ni.

Družina

Spet fotografija brez podatkov. A brez dvoma – oče, mati in otroci. Nuklearna družina. Od staršev je sedež pri fotografu dobil le oče. On je tudi tisti, ki je na kolena vzel najbrž najmlajšega otroka. Je njegova ljubljenka ali je zgolj naključje, da je v njegovem naročju prav ona? Se samo zdi, da se ravno ta deklica smehlja bolj zadovoljno od drugih treh otrok? Deček je videti že samostojen, deklica na levi pa je skoraj malo čemerna. Kaj pa mama? Tako so jo umaknili v ozadje posnetka, da bi se, če ne bi držala moškega za ramo, lahko vprašali, kdo sploh je. Fotograf je ni umestil na stol ob moža, ampak jo je postavil v ozadje pa še ob rob. Morda je iskal najboljšo kompozicijo, ampak – je zato res moral žensko potisniti tako v ozadje? Vsekakor ob nek vir svetlobe. Obe pojavi na levem robu s strani gledalca namreč na svoji desni pobirata žarek svetlobe, ki njuni beli oblačili presvetli do te mere, da na drugi strani lepo vidna čipka postane nejasna.

Posameznik

Ženska, sama. Tokrat posneta v ateljeju nekega A. Seidla v Gradcu. Fotograf jo je s kuliso postavil v nekakšen umetni gozdiček, če ni celo park. In ob nekakšen na videz naravni plot. Preščipnjena v pasu in v krilu do tal se je na videz zazrla v nek prizor na drugem koncu gozdička. V bistvu pa je vse iluzija. Seidl ji je najbrž rekel, naj ne gleda naravnost v kamero, da bi dosegel učinek, ki si ga je zamislil. Ona pa je v desni roki stisnila nekakšno zelenje, najbrž ji je tudi tega podal fotograf, da bi bilo videti, kot bi ga pravkar nabrala. Levico je kot v zadregi nerodno spodvila nekje ob boku. Na posnetku je sama. Brez staršev, sorojencev ali otrok. Pa jih je imela. Ni pa imela moža. Stopimo torej z njo v zgodbo.
Kot ena od mnogih otrok neke kozjanske družine, rojena ob koncu 19. stoletja, leta 1892, se je Alojzija mlada odpravila od doma. Noseča, stara osemnajst let. Sama. Mogoče jo je pot najprej zanesla v Gradec, kjer je nastal ta posnetek, ali pa je bila tam kdaj s kakim drugim razlogom. Pot je mlado nosečnico namreč peljala na Dunaj, v takratno prestolnico. Leta 1910 je tam rodila. Deklice ni mogla obdržati pri sebi. Menda je postala gospodinjska pomočnica, služkinja, tako so povedali njeni sorodniki. Ni dolgo zdržala na enem mestu, večkrat je zamenjala družino, pri kateri je bila zaposlena. Večkrat je menjala kraj bivališča. Je bila spretna, pridna, iznajdljiva? Ni bila spretna, pridna, iznajdljiva? Je kuhala, prala, likala, pospravljala? Je še kaj? Vsekakor je imela tudi zasebno življenje, ne moremo sicer vedeti, ali se je zaljubila, ali si je želela ustvariti lastno družino. Kaj je šlo narobe, da se z dekličinim očetom ni poročila in je, očitno zaradi nosečnosti, šla od doma, se ne ve. Do smrti je ohranila tako dekliški priimek kot poklic gospodinjske pomočnice. Te pa ne morejo imeti pri sebi svojih otrok. Imajo jih njihove delodajalke, zanje je treba skrbeti. Za svoje otroke, če jih dobiš, v takih okoliščinah ne moreš. Ne morejo kar postati del družine. Nimaš ničesar – ne stanovanja ne denarja, nimaš nikakršne stabilnosti. Nimaš vira za preživljanje sebe in otroka. Alojzijino deklico so tako poslali k sorodnikom v bližino njenega doma. Torej verjetno tudi v bližino očeta. Kdo ve, kdaj je sploh izvedela, da je njena mama neka oddaljena dunajska služkinja. Kaj se je dogajalo v vmesnih letih, ne vem, vem pa, da je dvaindvajset let pozneje Alojzija, zdaj stara že triinštirideset let, spet rodila. Rojstni list dečka, ki se je rodil v drugo, pod podatkom o očetu beleži: – oče neznan. Tudi deček ni mogel ostati pri mami. In nikoli ne bo znano, ali si je ona sploh želela, da bi ostal, ali ji je bilo morda celo lažje, kot se je bilo obrnilo. Tudi njega so iz takrat nič več prestolnice skupne monarhije, ta je medtem že razpadla, poslali k sorodnikom, spet blizu Alojzijinega doma. Tam je odraščal z mamino sestro, ne da bi vedel, da ta ni njegova prava mati. Šele ugotavljanje, zakaj se njegov priimek razlikuje od priimka domnevnih sorojencev, mu je čez leta razkrilo dejstvo, da je njegova prava mama nekje drugje. Niti spoznal je ni. Morda ga je kdaj, ko je bil otrok, celo obiskala, a če ga je, se tega ni zavedel in dogodka ni ohranil v spominu. So mu pa tete iz širše rodbine pozneje povedale, da ima nekje čez hribe sestro, precej starejšo, ampak pravo. Navezala sta stike in bila drug drugemu vsaj za kanček – družina. V resnici je namreč nikoli nista imela, čeprav sta se oba v družinskih skupnostih, kamor so ju postavili, počutila dobro. Ena od tet, ki je z Alojzijo gojila zaupnost, naj bi sicer bila vedela, kdo je dečkov oče, a je ta, dokler je bil mlajši, po tem podatku preprosto ni vprašal. Ko ga je začelo zanimati, je bila že pokojna. Njegov biološki oče je tako za vedno ostal le črtica na rojstnem listu, mama pa sprehajalka v navideznem gozdu. Če ni bil park …
Alojzija je na posnetku v graškem fotografskem ateljeju stala sama. Daleč od pravega gozda. In daleč od svojih dveh otrok, ki ju v trenutku, ko je posnetek nastal, verjetno še ni bilo, vsaj ne sinka. Zgodbe sicer nastajajo v domišljiji, kjer se lahko razraščajo v neverjetne dimenzije. Ampak tale se je razrasla v realnosti, do literature vrednih razsežnosti. Po drugi strani pa je bila samo ena od zgodb svojega časa. Niti ne tako izjemna, kot bi se nam iz današnje perspektive utegnilo zdeti. Zgodba gospodinjske pomočnice, ki si ni nikoli ustvarila lastne družine, čeprav je rodila najmanj dva otroka. Zgodba posameznice, ki identitete ni osredinjala okrog klasične nuklearne družine, pa tudi iz rodbinske slike je nekoliko izstopala. Ali je bila to njena izbira ali splet okoliščin, ki si jih je želela preseči, pa ji ni uspelo, ne bomo nikoli izvedeli. Njeni potomci jo, ob nezavednem prenašanju nekaj njenih genov, vsekakor ohranjamo v zavesti zgolj po temle posnetku. Zgolj kot sprehajalko v navideznem gozdu. Če ni park …