Naval na hribe: Če pa gredo vsi, gremo še mi!

Gorski reševalci pravijo, da je privilegij biti del njihove družine. Verjamem, vsakdo ne more v njihove vrste, to so najboljši med izvrstnimi. Ampak vseeno sem prepričana, da bi morali to misel obrniti. Tisti, ki imamo privilegij, smo namreč mi. Vsi mi, ki lahko kadarkoli, ob vsaki uri dneva in noči, ob še tako nemogočem vremenu, v najbolj nevarnih razmerah, kjerkoli v gorah ali drugod v naravi, računamo na nesebično pomoč teh fantov in deklet. Tudi takrat, ko smo v zagato zašli zaradi lastnega neznanja, podcenjevanja gora in precenjevanja sebe, lahkomiselnosti ali celo namernega izzivanja usode. Število nesreč v gorah se ne samo skokovito povečuje, njihovi vzroki postajajo vse bolj nerazumljivi, že kar bizarni.

Reševalci na intervenciji nikoli ne rečejo nič, na pomoč pridejo in bodo tudi v prihodnje prišli vsakomur, ki jo bo potreboval. Seveda pa poučujejo, opozarjajo, svarijo, celo rotijo, a zdi se, da z ničimer ne morejo preglasiti klica črednega nagona in mika družbenih omrežij in obetanih všečkov. Ali - dajmo povedati naravnost - človeške neumnosti.

"Letos gremo na Triglav," sem slišala zadnjič od družbe, ki ji je bil sprehod od Bellevueja (do kamor se pripeljejo z avtom) do Areha doslej največji planinski podvig. Zavila sem z očmi. "Pa saj ne bi šli po tisti težki poti, kjer so klini, povej, kje gre tista lahka!" Osupnila sem. Na Triglav vendar ni nobene lahke poti! "Kako da ne, je, mora biti, če pa vsi hodijo gor. Saj smo videli na facebooku!"

Nisem si še dobro opomogla, ko sem prejšnjo nedeljo na eni komercialnih radijskih postaj poslušala moderatorko, ki je prav zanosno vabila v hribe. Navedla je kup koristi zahajanja v gore - do sem vse lepo in prav - nato pa še par predlogov, predvsem za družine z otroki, kot je rekla. In naštela: Begunjščica, Viševnik, Debela peč ... Še enkrat je zatrdila, da so to vrhovi, primerni za čisto vse. Mislila sem, da ne slišim dobro. Pa da ne bo pomote - seveda lahko gredo na te (in tudi še višje) hribe tudi družine, tudi otroci, če seveda tudi sicer hodijo v gore in imajo izkušnje z visokogorjem. Ne pa naravnost z Rožnega grička ali celo s kavča, neprimerno opremljeni (ravno prejšnji vikend so ustavili nekatere, ki so šli kar v kopalkah), ne da bi vedeli kam in jih aplikacija po "najkrajši poti" zapelje na neprehoden teren, kjer jih ujame še noč ... Saj bi bilo smešno, če se ne bi zlahka lahko sprevrglo v tragično. Velikokrat žal tudi se.