Ne drznite se postarati. To bo pomenilo, da vam je v življenju povsem spodletelo. Že če začnete kremo proti gubam nanašati pri šestnajstih, ste najbrž prepozni ali pa lovite zadnji vlak, preden se vam na nagrbančenem čelu izpiše Packa zanemarjena. Takšen je vsaj občutek, ki ga dobimo, če več desetletij gledamo reklame za kozmetične izdelke. In njihovi pristopi k pospeševanju prodaje reči, ki jih najbrž niti ne potrebujemo, me nikoli ne bodo nehali navduševati. Tako nikoli nisem čisto zares razumel, zakaj obstajajo kreme za obraz za moške in ženske. Kaj ni koža koža? Ali pa je edina razlika ta, da ženska krema diši po nečem prijetnem, moška pa po cenenem športnem dezodorantu, da se ne bi uporabnik za hip počutil omajan v svoji spolni identiteti lovca, nogometaša in branitelja očetnjave? Najbrž iz istega neumnega razloga kot obstaja moder šolski selotejp za dečke in rožnati za deklice. Ljudje, ki urgentno potrebujejo pomlajevalne izdelke, postajajo vse mlajši.
Zadnjič sem prijel negovalno masko za obraz, na kateri je pisalo, da je primerna za ljudi, stare med 20 in 25 leti. Še zdaj se sprašujem, kaj bi se zgodilo, če bi masko na obraz nanesel nekdo, ki je pravkar dopolnil 26. Maske za obraz so nasploh postale velika uspešnica, kar se z njimi na obrazu slikajo trapaste najstnice, ki to potem objavljajo na spletnih družbenih omrežjih.
Ponudba krem proti gubam je izjemna, vsak dan nastane nova, in reklame, v katerih zvezdnice, kot je na smrt dolgočasna Andie MacDowell, obsijane z belo svetlobo in naravnim mejkapom, do onemoglosti blebetajo o tem, kako se cenijo, se kar vrstijo. Tu in tam pade kak težek znanstveni podatek, da je študija pokazala, kako čudežna krema odstrani kar 37,7 odstotka več gub. Kot da bi kateri od gledalcev to znal oceniti. Obstaja kakšno pokopališče, kamor gredo stare, odslužene kreme za obraz?
Proizvajalci najprej razglasijo, da imajo najboljši možni izdelek na svetu, nato nas nekaj časa z njim intenzivno posiljujejo, potem pa, ne da bi zares opazili, ta izdelek čez noč izgine s prodajnih polic in ga nadomesti nov najboljši izdelek na svetu. Kar sam razumem kot potrditev, da so pri prejšnjem lagali. So pa prefrigani in že davno so ugotovili, da smo povprečni ljudje neumna in naivna bitja. Obožujemo besede, ki jih ne razumemo. Zato ima vsaka nova krema v sebi kakšno revolucionarno sestavino, za katero nismo še nikoli slišali, niti je ne znamo izgovoriti. Iskanje svetega grala modrosti je neusmiljeno. Nekaj časa je bilo sila moderno v vse kozmetične izdelke dajati nekaj z zvenečim imenom urea. Zveni mnogo bolj šminkersko, kot če bi napisali, da je to sečnina. Kar v resnici je. Sečnina pa na mojem obrazu nima kaj iskati. Vsaj ne brez nekaj koktajlov, petstotaka v žepu in dopusta na Gran Canarii.
​In potem je tukaj še botoks. Nič ni lepšega kot videti nekoga, ki ima na obrazu izraz neprestanega presenečenja. Velja isto kot za rakijo. Malo je dobro, preveč pa pripelje do popolne izgube - obrazne mimike. Kar je smešno. Oboževal sem igralko Meg Ryan. Vsaj dokler ni bila videti kot Joker.
Povsem v redu je skrbeti zase in botoks v resnici ni nič manj radikalen ob barvanja las ali beljenja zob. Ni mi pa všeč, ko si z botoksom obraze hromijo ljudje v svojih zgodnjih dvajsetih zgolj zato, ker se jim zdi zvezdniško in fensi. Morda bi raje najprej poskusili z ureo.