Odprto prvenstvo Francije v tenisu so prvič igrali leta 1891, na sedanji lokaciji se igra od leta 1928, ko so zgradili teniški center Roland Garros, poimenovan po letalskem junaku prve svetovne vojne. Ime centra je bilo pogoj, da je takratna francoska teniška organizacija - ob splošnem navdušenju po sloviti zmagi štirih mušketirjev v Davisovem pokalu - sploh lahko dobila tri hektarje zemlje v šestnajstem okrožju, na Porte D'Auteil, kjer je nato zgradila novi teniški center. Letos je ta center po desetih letih od prvotnih načrtov - polnih mučnih pogajanj, pravnih postopkov in usklajevanj z mestnimi in državnimi oblastmi ter predstavniki skupnosti okoliških stanovalcev - in po ekspresno opravljenih gradbenih delih lahko razodel svoje številne novosti, vključno s povsem novim osrednjim igriščem in prelepim igriščem Simonne Mathieu, ki leži sredi botaničnega vrta, ter drugimi izboljšavami, ki navdušujejo pol milijona obiskovalcev ter igralke in igralce. Roland Garros na vsakem koraku vibrira z dobro voljo tako organizatorjev in vseh, ki sodelujejo pri izvedbi turnirja, kot teniških navdušencev, ki prihajajo z vseh koncev sveta, da lahko od blizu doživijo fizično in mentalno najbolj zahtevni teniški turnir.
Dekleta ne zaslužijo kot fantje
Denar je eden izmed otipljivih pogojev, da se igralec lahko vzdržuje in se razvija, in grand slami turnirji, ki so pod okriljem Mednarodne teniške zveze, so edini, ki ponujajo enako plačilo igralcem in igralkam. "Dekleta igrajo v povprečju petindvajset turnirjev na leto in zagotovo niso plačana enako kot igralci. Treba je biti pošten. Dekleta vlagajo enako veliko truda v to, da trenirajo in da so pripravljena za tenis. Imajo pa enake stroške, od trenerja, fitnes trenerja, fizioterapevta, zdravnika do hotela, tako da ne vidim nobenega razloga, zakaj dekleta ne bi bila vsaj na štirih grand slamih, kjer je denarni sklad največji, enako nagrajena kot fantje," meni Francozinja Marion Bartoli.
Mats Wilander ima enako mnenje: "Čeprav tako ali tako ne igramo za denar, se mi zdi to pošteno. Veste, dekleta ne zaslužijo niti približno toliko kot fantje, saj so nagradni skladi na WTA-turneji manjši. Pogodbe, ki jih podpisujejo igralke, se ne morejo primerjati s pogodbami, ki jih imajo moški, prav tako ne garancije, ki jih dobivajo za nastope na turnirjih. Dekleta ne zaslužijo toliko kot fantje. Če pa se vprašamo, ali bi morala tudi zunaj grand slamov zaslužiti toliko kot fantje, zato ker opravljajo isti posel, potem je treba obravnavati vprašanja prodaje vstopnic, televizijskih pravic in splošne popularnosti, ki jo uživajo med občinstvom."
Borg McEnroe in film o Federerju
Tenis je trenutno še v svoji dolgi zlati dobi predvsem zaradi Nadala, Đokovića in Federerja. In kaj se bo zgodilo, ko se bo Roger predvidoma prvi med njimi nehal poditi za žogico? "Izgubili bomo najbolj atraktivnega igralca vseh časov," pravi Wilander, ki je zadnja leta zvezda oddaje Game, Schett and Mats na Eurosportu, "ampak, ali ste videli Tsitsipasa? Ta igralec je dobesedno kombinacija Nadala in Federerja. O njem še ne govorimo toliko, zato ker še ni dobil turnirja za grand slam. A vendar če govorimo o avri in opazujemo njegovo osebnost, lahko vidimo, da ima stil Rogerja, strast Nadala in da tekmuje kot Novak. Za zdaj pa ni dobil velikega turnirja, ki ga mora dobiti, če želite, da reši naš šport. Roger je magičen, in vendar ljudje pozabljamo dokaj hitro."
Morda bomo po koncu Rogerjeve kariere gledali film o njegovem tenisu, čeprav je tenis zelo težko filmsko predstaviti. Temu je morda še najbližje prišel film Borg McEnroe, v katerem je McEnroeja upodobil igralec Shia LaBoeuf. In John - ali ste videli vsaj ta film? "To pa je čista klasika. Boljši je od Botra!" je z vsem svojim značilnim newyorškim sarkazmom pristavil Johnny Mac. V tenisu se najtežje spreminja psihologija igralca.
Besna želja po zmagah
Veliko je odličnih teniških igralcev, ki so prispevali k čaru igre in ji pomagali pri razvoju, vendarle je tista zmaga, ki naredi igralca zares izjemnega šampiona, ta na turnirju za grand slam. Francozinja Marion Bartoli ima eno tako zmago, ki je sicer ni dosegla na domačem peščenem stadionu, temveč na sveti travi Wimbledona, in je zaradi tega morda še bolj sladka. "Razliko, ki naredi zmagovalca grand slama," je dejala, "gre iskati v trudu, ki ga vlaga vsak dan v tenis. Mislim, da ta želja mora priti od znotraj in da mora priti pri rosno mladih letih. Ne moreš si šele pri sedemnajstih povedati, da nekega dne želiš dobiti turnir za grand slam. Ta trud je treba začeti vlagati že pri sedmih, osmih letih in že takrat sprejeti dejstvo, da boš kakšen rojstni dan zamudil, ker je treba biti na teniškem igrišču. Tovrstno prizadevanje se mora pokazati veliko prej, preden se igralec odloči, da bo postal profesionalec. Tovrstni premik se ne more doseči pri koncu najstniških let, saj so bile te slabe navade do takrat že predolgo prisotne.
"Izgubijo in potem nasmejani posedajo v restavraciji"
Mats in Boris o Saši in Ivanu
Eden izmed igralcev, od katerih se pričakujejo velike stvari, je Alexander Zverev, ki je s svojimi predstavami in zmagami na masters turnirjih serije ATP dokazal, da lahko odpihne tudi največje vseh časov, in vendar do zdaj ni zablestel na grand slamih. "Mislim, da Sashi trenutno gre še kar v redu na turneji, saj ima izjemen servis in dober bekend. Vendar je treba dejstvo, da stoji predaleč za osnovno črto, pripisati njegovi teniški taktiki, ki jo je zelo težko razviti, če igralec do nje ne pride spontano," meni Wilander. "Po drugi strani pa Saša poseduje izjemno borbenost, prav tako je zelo profesionalen. Če bi se moral odločiti, katerega igralca bi raje vzel za svojega, denimo Nicka Kyrgiosa, ki velja za najbolj talentiranega, ali Sašo Zvereva, bi zagotovo izbral slednjega, zato ker vem, da bo dal vse od sebe. Torej, vse je odvisno teh tridesetih centimetrov ali nekoliko več, kolikor se mora premakniti naprej k črti. Saša vendarle ni vedno tako daleč zadaj. Je pa tudi res, da ko se vkoplje daleč za osnovno črto, se tam zasidra vsaj za dobrih deset minut. Res je tudi, da mu je komaj dvaindvajset let in da še mora ugotoviti, na kakšen način bo dobival meče. Zame je pomembno, da se bori, kajti to pomeni, da se zabava, in tudi ko lomi loparje, se še vedno zabava. Sam sem bil podoben v svojih začetkih, ko sem samo vračal žogico, a sem veselo zmagoval, zato ker drugi fantje niso bili iz testa, kot so Novak, Roger in Rafa. Sčasoma, ko začneš dobivati na različnih podlagah, ugotoviš, kako je treba spreminjati igro. Zverev se zagotovo ne bo premaknil za en meter naprej v enem letu. Treba je biti potrpežljiv in mu dati priložnost, da postopoma vpelje spremembe," razmišlja Wilander, ki je dobil svoj prvi grand slam turnir prav na Roland Garrosu leta 1982, ko je bil star sedemnajst let in 293 dni.
John McEnroe: Cesarstvo popolnosti
Tudi John McEnroe se je pridružil debati o Zverevu: "Saša se bolje premika levo - desno kot pa naprej, in zato igra preveč pasivno. Če bi sam igral proti igralcu, ki je tako visok kot on, bi mi bilo seveda bolj všeč, da je daleč za osnovno črto kot pa blizu nje in v igrišču. Mislim, da se sam dobro zaveda, kaj mora izboljšati, in da si želi biti bolj sproščen ob mreži ter da se tudi zaveda, da bi moral žogico udariti veliko prej. Ima vse, kar potrebuje - odličen servis, dobre udarce z osnovne črte, glede na svojo višino se dobro premika, in vendar, ko stvari postanejo vroče, postane preveč defenziven in zakrčen, takrat se ujame v dolge meče in igra dlje, kot bi mu bilo treba, kar je utrujajoče. To se mu je pripetilo v Parizu lani in mu je zmanjkalo moči. Meni se zdi dober fant in mislim, da bi bilo dobro za tenis, da začne dobivati turnirje za grand slam."
John McEnroe je na Roland Garrosu leta 1984 doživel verjetno najtežji poraz v karieri, ko je po vodstvu z 2:0 v nizih izgubil proti Ivanu Lendlu, ki je se takrat rešil slovesa poraženca na grand slamih. Deli tega enkratnega finala so jedro filma Cesarstvo popolnosti, ki je bil predvajan na letošnjem slovenskem Festivalu dokumentarnega filma. Film In the realm of perfection je poglobljena študija McEnroejevega tenisa in je sestavljen iz posnetkov, ki jih je z veliko občutka in ljubezni do tenisa leta in leta ustvarjal francoski filmar Gil de Kermadec, pripoveduje pa jo francoski igralec in ustvarjalec Mathieu Amalric, znan po vlogi negativca v James Bondu, ki bo letos gost festivala glasbenega filma Naj se rola.
Po petindvajsetih letih McEnroe še vedno čuti bolečino poraza: "Dovolil sem jim uporabo posnetkov in opazil sem, da je bil dobro sprejet, kar me je presenetilo. Tu in tam sem videl kakšen odlomek. Zame ga je pretežko gledati, ker kažejo predvsem dvoboj, ki sem ga izgubil."
Lendl je vzhodu pokazal pot
Čeprav je Romun Ilie Nastase s svojim talentom zmagoval ter z duhovitimi incidenti in provokacijami animiral na velikih turnirjih, je šele Ivan Lendl zares pokazal pot igralcem iz vzhodnega dela Evrope, kako uspeti na teniški turneji, in je hkrati v tenis vnesel celovitost k pristopu, zaradi česar je tak tenis bolj atraktiven in bolj zahteven. To rad poudari Wilander: "Tenis je zahteven šport. Tekmovanje ne poteka več med Nemčijo, Švedsko, ZDA, Avstralijo, Argentino. Tenis se je povsem odprl - od Kitajske do Brazilije. To je globalni šport in tekmovanje je neizprosno. Igralec, ki prihaja iz države, kjer se mu godi dobro, morda ni lačen uspehov kot drugi. Morda ve, kako je treba trenirati, se prehranjevati, ampak mu lahko zmanjka pri tisti osnovni lakoti po dosežkih. Mislim, da se to vidi v tem, da je zelo veliko igralcev in igralk iz vzhodnega dela Evrope, kjer se živi relativno dobro, ampak ne tako dobro kot v zahodnem delu. Če gremo nekoliko bolj vzhodno, naenkrat ni več dobrih pogojev za razvoj igralcev."
