Z razvojem ne le mesta, temveč tudi državne ureditve (reforme Marije Terezije in Jožefa II.) se je morala spremeniti tudi uprava. Ta je posebno v 19. stoletju imela odločilno vlogo pri načrtovanju razvoja Maribora in seveda pri poimenovanjih in preimenovanjih ulic. Tako sta oblast v mestu vse do osemdesetih let 18. stoletja predstavljala sodnik in mestni svet. Leta 1785 je izšel predpis o organizaciji magistratov, ki imajo sodno upravo. Tako je mesto v devetdesetih letih 18. stoletja dobilo župana in magistratne svetnike. Župana so volili vsi meščani. V 19. stoletju je po več upravnih reformah imel dejansko oblast v mestu mestni svet. Z vidika današnjega obsega mesta pa je treba poudariti, da je tedanje mesto predstavljalo le del na levem bregu reke Drave, brez Krčevine, Košakov, Bresternice in Kamnice, in del današnjega Tabora, brez Studencev, Nove vasi, Zgornjega in Spodnjega Radvanja, Peker, Limbuša, Tezna in Pobrežja, ki so spadali v druge upravne enote, kar je posebej v prvi polovici 20. stoletja pripeljalo do precejšnje zmede pri poimenovanju ulic.

Novi časi, nove ulice

Novi časi so s seboj prinesli tudi nove kriterije pri poimenovanju ulic. Od druge polovice 19. stoletja niso več dajali imen ulicam le po dejavnosti - obrti, industriji - ali smeri, v katero je vodila, temveč se pričenjajo uveljavljati tudi politični in prestižni kriteriji. Leta 1862 so na seji mestnega sveta sklenili, da se glavne ulice in trgi označijo s kovinskimi tablami, imena stranskih ulic pa se napišejo kar na zid hiše. Poleti istega leta so na seji mestnega sveta sklenili, da ustanovijo komisijo za preučitev načrtov za širjenje mesta na obeh straneh Drave, ki jih je pripravil gradbeni urad.

Številke pripisali kar z rdečo tinto

Soočeni z nemogočim stanjem, v katerem se je znašlo mesto, so mestni poslanci v sedemdesetih letih 19. stoletja na sejah občinske- ga sveta razpravljali o možnih no- vih sistemih označevanja ulic in hiš. Tako so 22. februarja 1872 na seji občinskega sveta predlagali, da bi izvedli označevanje cest in trgov v Mariboru po Winklerjevem sistemu. Za izvedbo pripravljalnih del so izvolili petčlansko komisijo. Na seji 18. julija istega leta so pred- lagali, da z Winklerjevim sistemom ne poimenujejo le brezimnih ulic in trgov, ampak celotno mesto skupaj s predmestji. Stroški naj bi bili okoli 1500 goldinarjev, od katerih naj bi hišni lastniki prispevali okoli 1000 goldinarjev. V zemljiški knjigi naj bi nove številke pripisali k starim kar z rdečo tinto (to so tudi naredili). Vendar si mestni možje niso bili enotni glede novega označevanja ulic. Tako je eden od svetnikov predlagal, da se zaradi drugih velikih stroškov občine in davkoplačevalcev predlog zavrne z dostavkom, da naj se še neoznačene ceste, trgi in hiše še naprej označuje po starem sistemu. Toda zaradi širjenja mesta se je vedno znova pojavljala potreba po novih poimenovanjih in ureditvi uličnih tabel. Tako so na seji mestnega sveta 18. februarja 1873 poimenovali kar nekaj starih in novih ulic.

Winklerjev sistem

Sklenili so, da bodo odslej vse mariborske ulične in hišne tablice enotne, narejene iz črne lakirane pločevine z belimi črkami. Da bi končno razrešili skoraj popoln kaos pri označevanju vedno večjega števila novih in starih ulic brez uradnih imen ter jasnega številčenja hiš, so mestni svetniki leta 1876 na seji občinskega sveta sklenili, da sprejmejo nov ulični sistem oštevilčenja hiš, ga dopolnili leta 1899 in velja še danes.