Manuka ali čajevec je le ena od mnogih rastlinskih vrst, ki jih je morjeplovec, raziskovalec in kartograf James Cook (1728-1779) prinesel s seboj na evropsko celino. Grmovnico, ki lahko zraste tudi kot drevo, so poimenovali Maori, domorodci Nove Zelandije; manuko so častili kot sveto rastlino.
Cook je manuko poimenoval kar čajevec (Tea tree) zaradi listov, iz katerih se je dalo pripraviti osvežilni čaj in za katerega so verjeli, da preprečuje skorbut, bolezen mornarjev 18. stoletja. Morjeplovci tistega časa so trpeli za pomanjkanjem vitamina C, utrujenostjo, bolečinami v mišicah in sklepih, slabokrvnostjo, krvavenjem sluznice v ustih. V primeru nezdravljenja je sledila smrt. Bolezen je ozdravljiva s pravilno prehrano oziroma vnosom vitamina C v telo. Prvi klinični preizkus, s katerim je bilo dokazano, da je skorbut ozdravljiv s citrusi, je leta 1753 opisal škotski zdravnik James Lind (1716-1794) v svojem delu A trestise of the scurvy (Razprava o skorbutu).
Domovina novozelandskega čajevca so neokrnjeni predeli Nove Zelandije. Največ ga najdemo na vzhodni obali, nekaj tudi na Tasmaniji in Avstraliji. Botanično ime izvira iz stare grščine, kjer "leptos" pomeni slok, "spermum" pomeni seme, "scoparum" pa metlo s prepletenim listjem.
Po zaslugi raziskovalnih in trgovskih poti po Pacifiku se je manuka hitro razširila po vsem svetu. Kot okrasna grmovnica je prisotna tudi v Sloveniji. Danes je znanih mnogo sort, ki so bile vzgojene za hortikulturne potrebe. Dobro uspeva tudi na degradiranih območjih.
Manuka ali novozelandski čajevec (Leptospermum scoparium) je zimzeleni grm ali drevo iz družine mirtovk (Myrtaceae). V isti družini je na primer tudi evkaliptus. Od tod izvira tudi slovensko poimenovanje rožna mirta (angleško Manuka myrtle, nemško Südseemyrte). Je svetloljubna rastlina. Zraste lahko do 15 metrov v višino. Listi so majhni in suličaste oblike. Belorožnati cvetovi imajo pet cvetnih lističev in privabljajo opraševalce in medovite čebele vse od avgusta do oktobra.
Manuka ali rožna mirta je najbolj znana po medu in eteričnem olju. Za prvega so najbolj zaslužne medovite čebele. Za naselitev medonosnih čebel v novozelandskih gozdovih je zaslužna britanska misijonarka in čebelarka Mery Bumby (1811-1862). Marca leta 1839 je na Novo Zelandijo pospremila svojega brata, duhovnika, in s seboj pripeljala dva čebelja panja.
Manukin med je eden najbolj cenjenih. Gre za monoflorni (monocvetni) med, kar pomeni, da čebele nabirajo nektar le ene rastlinske vrste, v tem primeru čajevca. Med je zlate barve, gost, rahlo zrnat, z žametno kremno teksturo. Med je enake barve in konsistence kot v panju. Ob zaužitju sprva zaznamo sladkobo, nato rahlo lesni priokus in ob koncu še rahlo grenkobo. Zaradi večje vsebnosti glukoze hitreje kristalizira. Manukin med je poln živih encimov, peloda, propolisa in antioksidantov in zato uporaben tako preventivno, kakor tudi kurativno. Močne antibakterijske lastnosti mu daje sestavina metilglioksal (C3 H4 O2), ki nastaja med procesom zorenja medu. Ima izjemno protibakterijsko, protivirusno in protiglivično delovanje. Krepi imunski sistem, uravnava prebavo in pomaga pri celjenju ran. Visoka osmotska aktivnost sladkorja v medu je ključna za celjenje ran.
Manukin les je znan po svoji trdoti. Maori so iz njega izdelovali borbene palice (taiaha) in sekire (toki). Do prihoda evropskih kolonizatorje železnega orodja in orožja na Novi Zelandiji niso poznali. Pomembno orožje je predstavljal tudi krajši trden kij, narejen iz žada (mere), za katerega so verjeli, da ima lastno duhovno moč (mano). Danes se les manuke v kulinariki uporablja za dimljenje rib.
- Borut Ambrožič je predsednik Hortikulturnega društva Maribor, naravovarstvenik, zagovornik zelenega turizma in imetnik certifikata Naše najboljše.
