Zgodilo se je in se dogaja, da v ločju nekaj poči in v ribniku zabrbota, potem pa se prikaže ... No, danes bolj Jelko Kacin, a sem se zadnjič med dolgim sprehodom med pesniškimi bregovi spomnil tudi na palčka Smuka, enega najljubših junakov mojega otroštva. Šel sem mimo majhnega ribnika, na debelo obraščenega z vsem tistim, s čimer ribnik mora biti obraščen, da je videti pravljično. Kako neskončno daleč se mi danes zdi ta svet, ki sem ga pustil za seboj. Čaroben čas nedolžne naivnosti, ko se je vse zdelo mogoče. Danes risank sploh ne maram. Na živce mi gredo na silo spremenjeni glasovi sinhronizatorjev, vedno istih in v resnici niti ne prav dobrih, ki se pačijo in naprezajo do nezavesti ter risanke polnijo z vreščanjem in spakedravščino. Ne vsi, seveda. Risanke, vsaj v očeh otroka iz osemdesetih, so danes uničili tudi ustvarjalci sami, ki kar tekmujejo v tem, katera bo videti bolj realistično, grafično dodelano, kar je pripeljalo do tega, da so videti povsem sterilno, izumetničeno in preveč podobne filmom. Tako so nasičene s tehnologijo, da v njih ni več prostora za domišljijo.
Sem generacija, ki je odraščala ob čebelici Maji, ki je bila sinhronizirana tako malomarno, da je usta odpirala še več sekund po tistem, ko je nehala govoriti. Pa vendar je v njej bilo nekaj bolj resničnega kot v današnjih zloščenih in vse bolj domišljijsko revnim otrokom na kožo pisanim princeskam, ki jim kdaj pa kdaj dodajo še nekaj ljubljanskega slenga.
Največ duše je risanim junakom znal dati Jurij Souček. Njegov glas nam je prešel v gene in mislim, da še danes postanemo mehki, ko ga slišimo. Nekoč sem ga srečal in ob njem povsem zmrznil. Ko je spregovoril in me pozdravil, se je v meni nekaj premaknilo. Kot bi se z menoj pogovarjata Pipi in Melkijad hkrati. Mali in veliki pujs moje mladosti. Pa Nace Simončič! Simpatično navihan glas, ki je zvenel iz gobčka nepredvidljivega, našpičenega in nabritega Tačka. Kaj iz nas naredi življenje, sem spoznal zadnjič, ko sem se sredi karantene zalotil med razmišljanjem, da je Tačkov Marko v resnici bil disfunkcionalen moški poznih srednjih let, očitno nesposoben si ustvariti intimno razmerje, zato je leta preživljal med pikčastim pohištvom in se pogovarjal s psom, ki je v resnici lutka, nataknjena na roko starejšega gospoda. Misel sem hitro pregnal iz glave. Taček je svetinja. Kako lep spomin na neke bolj zdrave in manj strupene čase.
No, kakšno zgrešeno predstavo so nam pravljice tudi vcepile, zlasti takrat, ko so dobile vizualno televizijsko podobo. Pomagale so nam ponotranjiti, da mora ženska, če želi biti rešena, imeti dolge, svetle lase, velike modre vdane oči in biti preščipnjena v pasu, moški pa je pomemben le, če ima široka ramena, prinčevsko uniformo, kup mišic, konja in je zmeraj zmagovalec. Vsi ostali so bedanci, gargameli in zamorjene mračne babe, ki zastrupljajo jabolka. Danes še najmanj zamerim čarovnici iz Janka in Metke. Emancipirana ženska si vse življenje gradi nepremičnino iz medenjakov in čokolade, potem pa prideta dva smrkavca in ji poskušata pojesti bivališče. Vi ju ne bi zalučali v peč?
​Ne vem, kdaj sem nehal verjeti v pravljice in postal le še en indoktriniran zombi, ki plačuje položnice in čaka na dohodnino, a želim si, da bi svet bil vsaj malo bolj pravljičen, kot je te dni. Morda bom moral večkrat mimo tistega ribnika. In pozorno poslušati. Morda pa ga nekega dne v ločju vendarle uzrem.