Letos materinega in tastovega groba nisem obiskal ne ta ne oni dan, ker pač nisem želel, da me kdo preverja, nadzoruje in oglobi, če bi brez maske grizljal turški med, ki me poleg cerkvenega zbora in omrtvičenih prstov v pretesnih čevljih najbolj zaziba v čas, ko smo z mamo hodili na grob moje babice in dedka na Bledu. Svečko sem šel prižgat dan potem, v ponedeljek. Na pokopališču Dobrava sem se družil zgolj s tistimi, ki tam počivajo v miru, saj so brez virusa. "Kaj pa včeraj, je bilo kaj ljudi?" povprašam svečarko, ko ji pomolim štiri evre za dve očitno malo bolj prestižni sveči. "Ma ne, prazno, da te stisne." Kaj pa policija, je bila vsaj ona na obisku? "Dva sta se pri vhodu motala pol ure, ko pa sta uvidela, da ni prometa, ste se pobrala." Kako kaj biznis? "Nič, v minus smo šli. Bomo že preživeli," je s kančkom optimizma sklenila prodajalka sveč.

Kitajski pametni telefon me je z naborom slik izpred treh let obvestil, da sem 1. novembra 2017 še enkrat manjkal na pokopališču. Mnogi smo bili na ta dela prosti dan v Liverpoolu, na prazniku mariborskega nogometa: liga prvakov na Anfieldu, na njem pa v MB-sektorju 2400 navijačev. Dva tisoč kilometrov je do mesta Beatlov, poti do cilja so bile neštete - prispeli smo iz Budimpešte, Milana, Gradca, Benetk, Prage, Maribora. Bilo je 3:0 za boljše, sprejemljivo po 0:7 v Ljudskem vrtu. A rezultat niti ni bil važen. "Doživel sem sveto nogometno mesto. Morda Liverpoola ne bom več imel priložnosti obiskati," sem za časopis povzel Milanovo vzhičenost. Malce zlovešče se slišijo te besede računalničarja iz Maribora danes, ko ne moremo ne samo do Liverpoola - še do pokopališča ne smemo, če je to v drugi občini. Milo se mi stori, ko pomislim na tiste brezskrbne, srečne ure. O, kako rad bi danes spet letel na Otok ali kamorkoli že, na ligo prvakov, med ljudi, na pivo. Ampak kaj, ko je Liverpool v drugi občini, NK Maribor pa v slovenski ligi.