Prijateljski nasvet, boljšega ne boste dobili v nobeni ordinaciji: naj vas poškodba ali bolezen skuša še tako močno vreči ob tla in skakati po vas, jo pospremite z obilno dozo humorja. Kot smo jo ondan mi, ko smo se v toplicah nastavljali soncu in se, zbrani v imenitni družbi bolečih hrbtenic, kolen, gležnjev ..., smejali v debati, kakšne naivnosti je v sodobnih časih "pomagaj si sam" zdravljenja zmožen človek. Ne, ne mislim na trpotec ali pa na kakšen čajček iz žajbeljčka, to vam vendar z dobrimi nameni in brezplačno predlaga vsaka babica. Ker se jih v stiski, ko v kroničnih bolečinah nič več ne pomaga, vse več zateka k poskusom samoozdravljenja, ker je v upanju po čudežu bolnik dovzeten za marsikatero idejo, skregano z razumom, za ovinkom z dragimi preparati in pripomočki prežijo raznorazni vrači in mazači.
Kolega je ugasnil čik, pogladil berglo in začel, kako mu je priučeni nutricionist iz sosednje vasi namešal pašto, v kateri je bilo bojda obilo vsega, kar najdeš na poti od Karibov do polarnega kroga. Končal je na urgenci, zelen in zdelan, kot da je fasal tropsko vročico in ozebline hkrati. Glas je šel hitro naokrog in komaj se mu je želodec za silo povrnil med žive, ga je našel razpečevalec čudežne vode. Cena za liter: 20 evrov. Ker prva flaša ni zalegla, so bile seveda na voljo še druga, tretja, četrta ... A je prej strastni jedec, zdaj obsedeni pivec obupal, preden ga je žlampanje vode, za katero je sicer sumil, da mu jo šarlatan toči iz domače pipe, pognalo v banko po gotovinski kredit. To me je spomnilo na veterana z idiličnega obrobja gozdov, kjer imam žlahto. Z mopedom je drdral v hrib in od tam sosedom v plastenkah tovoril domnevno zdravilno vodo. Treba je priznati, da ga je gnal čisti altruizem, saj vode ni prodajal. Samo enkrat sem izdavil, da je navadna voda iz krajevnega vodovoda morda bolj neoporečna, ko pa nikoli ne veš, ali kje višje gori pod izvirom ne leži kakšna crkovina, pa so me za vedno izločili kot predrznega nejeverneža, ki zanika napoj večne mladosti.
Prav mi je, zato pa sem končal v toplicah. Kot sotrpin, ki je šel k zbiralcu in oddajalcu energije, za prvo seanso vrgel 160 evrov, potem pa se spomnil, kako lahko privarčuje. Zdravilec je bil videti načitan, police v ordinaciji za masažnim salonom z maserkami iz Ukrajine je imel polne debelih knjig. Zato si je še sam kupil kilograme čtiva z alternativno vsebino in začel samohipnozo. Tako dolgo je buljil v ogledalo, da so od njega na drugi strani menda ostale le še ogromne oči, ki so mu mežikale nazaj. Tako se je ustrašil samega sebe, da je za vedno odnehal. Smejali smo se, a kot zagovornik uradne medicine nisem mogel vrniti s podobno prigodo. Povedal sem le, kako sem nekega večera vadil na tleh pred televizorjem in me je tako zaštihalo, da sem nepomičen obležal za nekaj ur. Ker sem izza ovinka slišal sopihanje žene v spanju, sem vedel, da mi živ bog ne more pomagati. Peč je že ugasnila, postajalo je mrzlo, termostat ni bil na dosegu roke, televizijski daljinec tudi ne. Fuzbala je bilo konec, zatem še studia po tekmi, nato pa je udarila pogovorna oddaja o iskanju ženske identitete med sodobnimi moškimi. Nikoli več nisem bil isti.
Ob tej pripovedi je bilo še najmanj do smeha največjemu dedcu med nami, dvometrašu. Začel je razlagati, kako je nedavno v obisku staršev za vrati zagledal blazino, iz katere so štrleli kabli, da je bila videti kot supersonična leteča preproga. Mama se mu je pohvalila, da jo je kupila za 700 evrov in da bo z njo za vedno konec bolečin. Teden pozneje, ob vnovičnem obisku, je sredi dnevne sobe zagledal istega možakarja, ki je sesal. S čudežnim sesalnikom za jurja na deset obrokov vred ga je hotel zalučati iz bajte, a so se mati pohvalili, da se je prijazni gospod ponudil, da zastonj posesa. Ko je zaslišal besedo "zastonj", je klenemu Gorenjcu v mislih zaigral venček najlepših viž. Tipa je pustil, da posesa do konca, in ga šele nato nagnal čez prag. V jezi bi najraje za njim vrgel še blazino za 700 evrov, a saj veste, hrbtenica ...