V času depresivnih novic s stare celine o prodoru politične fronte skrajno desnih in populističnih sil je bilo za večino Evropejcev prejšnji petek nadvse osvežujoče in optimistično spremljati vseevropski podnebni štrajk mladih. Gledano s perspektive moje, srednje generacije, ali starejših, je pogled na množice mladih kar precej presenetljiv, saj so se milenijci in njihov podmladek tako rekoč čez noč aktivirali iz letargije. V večinskih predstavah starejših generacij namreč postdvatisočniki veljajo za družbeno pasivne, z moderno komunikacijsko tehnologijo odtujene individuume, pogreznjene v svoj virtualni svet, kjer cveti tisoč cvetov in talentov. Včasih me mori občutek, da so mladi skoraj popolno utelešenje samouresničujoče prerokbe orto železne lady Margaret Thatcher o tem, da ne obstaja nič takega kot družba - obstajajo zgolj posamezniki.
A Greta in njeni sledilci so pri večini evropske populacije, ki se še zaveda pomena organske povezanosti in soodvisnosti generacij, zanetili kar manjši kres upanja, da se svet ne bo zadušil v egoizmu, komolčarstvu, vojni vseh proti vsem, predvsem pa v odpadkih in toplogrednih plinih, ki bodo eksistenco za večino od okoli osem milijard prebivalcev Zemlje v naslednjih desetletjih naredili nevzdržno. Sporočila in govori mladih protestnikov so bili jasni, artikulirani, oprti na fakte, v glavnem nepopulistični in izraženi z žarom. Torej skoraj popolno nasprotje tega, kar poslušamo pri profesionalnih politikih.
Mene tovrstna okoljska civilnodrožbena aktivacija mladih, ki ima tudi družbenopolitične nastavke, veseli iz več razlogov. Večinoma protestirajo mladi, ki še nimajo volilne pravice. Za generacijo, ki jo že ima, pa tja do zgodnjih tridesetih, je značilno, da ne hodi na volitve, ne konzumira svoje aktivne niti pasivne volilne pravice. Okoljska aktivacija mladih je v krizi etabliranega modela evropske politike veliko bolj dragocena kot na primer mehanično znižanje volilne pravice na 16 let, kar bi verjetno le še povečalo bazen volilnih abstinentov. Dolgoročno je pritisk mladih, slabe vesti starejših generacij na politiko pozitiven za vse.
Priznam, da še pred desetletjem nisem razmišljal o posledicah vsakodnevnih razvad na okolje. Okoljska socializacija zadnjih socialističnih generacij, ki jim pripadam, je bila v primerjavi z današnjimi mizerna. Še pred desetletjem nisem slišal za ločevanje odpadkov, vmes se mi je upiralo, ker sem to napačno razumel kot prevalitev komunalnega dela na uporabnike, ki itak plačujejo njihove storitve, danes pa mi na pamet ne pade, da ne bi ločeval odpadkov po vsaj petih kategorijah. Ker danes ni prostora za okoljski šovinizem in brezbrižje. Nenujne transporte z avtomobilom sem črtal, vedno bolj pa z jedilnika črtal meso, in večino brezvezne plastike, kot jo imenujejo pri Greenpeaceu Slovenija, zdaj je na vrsti netrajna potrošniška roba. Pri okolju kot pribito velja Kennedyjeva parafraza: ne sprašuj, kaj lahko okolje naredi zate, naredi, kar lahko narediš za okolje. Okoljska socializacija traja celo življenje. Nikoli ni prepozno, vedno se da brez večjih težav sprejemati v življenje višje ekološke standarde. Zato pri okoljskem štrajku ne vidim nobene generacijske vojne, želim si še več okoljskega pritiska od spodaj, ker to ustvarja pozitivne in trajnostne vzorce, ki jih razen za ceno izobčenja ni mogoče ignorirati.
Okoljski štrajk zaničujejo le najbolj trdoglavi posamezniki in najbolj nazadnjaške in temačne politične sile. To so tiste s skrajnega desnega roba političnega spektra. Okoljevarstvo mladih je univerzalistično in globalno, oni pa svet zapirajo v zatohle nacionalistične kategorije devetnajstega stoletja. Skrajno desni šovinizem je torej tudi okoljsko nevaren, ni le grožnja liberalni demokraciji in univerzalnim človekovim pravicam. In prav zaradi tega, ker lahko spreminja navade posameznikov in občo ekopolitično kulturo, ima okoljski štrajk mladih precej večji splošni politični potencial, kot deluje na prvi pogled. To na svoj sprevrženi način razumejo skrajno desne sile, ki mladim okoljskim protestnikom pripisujejo komunistično prevratništvo. Nobena revolucija ni potrebna, okolje je mogoče zavarovati z majhnimi, a odločnimi koraki. In naša dolžnost je, da po ekopoti korakamo z mladimi. Ker bomo na ta način dosegli več ciljev, kot se mogoče zdi na prvi pogled.