Andreja Kutin
In ker smo ljudje sveto prepričani, da za vsak original in resnico obstaja alternativa, nam je uspelo sproducirati približno 105 in verjetno še kaj alternativ cvrtju, ki obljubljajo enak okus in manj prenosa maščob s krožnika na boke. In seveda, kot ima vsaka alternativa svoje vernike, jih imajo tudi alternativni brezmaščobni cvrtniki. Člani sekte Zdravo pohanje seveda gladko zanikajo zelo očitna dejstva, da se na koncu vedno izkaže, da mlahave reči, ki naj bi jim rekli kosi pohanega piščanca ali ocvrt krompirček, imajo okus nečesa, kar bi se najraje skrilo na kompostniku, in so tako tudi videti. Že nič kolikokrat sem bila del tega eksperimenta. Njihova nova parna, zračna ... (vstavi po želji) postaja do popolnosti posnema pohanje. Seveda. Obrazi pričujočih se običajno kremžijo med naprezanjem čeljustnih mišic in vnetim pripovedovanjem o čemerkoli že, da se le izognejo komentiranju stvari, ki vidno želijo pobegniti med biološke odpadke. Alternativec pa nadležno sili v nas: "No, a ni čisto isto?" "Grggghh mnjm. Je še kaj tistega eksotičnega riža z bio korenčkom?"
Sicer z zadovoljstvom opažam, da vera počasi splahni in silne naprave pristanejo v kleti ob električnih nožih za kruh, kuhalnikih jajc in inovativnih rezalnikih zelenjave in sadja. Vera pač počasi splahni ali pa pride novo potrošniško navdušenje, recimo nad parnim kuhalnikom. Zbogom, dragi paracvrtnik!
Pri nas se je klasičnega pohanja običajno lotevala babica in seveda je proces spremljala značilna nervoza, ja ali ni do kosti, pa če je kje krvavo. Pravzaprav nikoli ni bilo, ampak prizori odkrivanja obkostne krvi so še danes krivi za moj odpor do kurjih beder. Okej, tudi pohanje še danes ni moja vrlina, čeprav se na tem mestu iskreno zahvaljujem vsem trgatvam in drugim slavjem, na katerih sem imela čast biti prvi pribočnik glavne kuharice. E, to je nekaj drugega. Nihče ne muči ubogih nekaj beder. Po tem, ko skotališ za kake tri kure v kosih po osnovnih sestavinah, zadeva samozavestno roma v litre masti. Ugibanje ali je že? Sramota! Jamranje zaradi lupljenja 20 kil krompirja? Isto! Rezanja treh glav zelja? Pih! Verjetno bi se cvrtniki in rezalniki iz mesta tam na kmetih gladko samouničili. Primerjave med izdelki verjetno ni treba posebej poudarjati.
Ob koncu balade o cvrtju naj pripomnim še, da je posnemanje pohanja čisto brezzvezno početje. Gre namreč za boj zoper evolucijo samo. Ljudje pač hlepimo po kalorični hrani - kdo ve, kdaj nas bo iz jame pregnal jamski medved in bomo zaviti v skope kožuhe iskali zatočišče v pragozdu ob Dravi? Ha? In ali sploh kdo ve, kdaj bomo ulovili nove zaloge? Skratka, evolucija nas sili v goltanje kalorij in nič ni bolj kaloričnega od ogljikovih hidratov, napolnjenih z maščobo. In cvrtje? Nima alternative. Olje, v katerem cvremo hrano, ima dvakrat višjo temperaturo od vrele vode, kar vodi v zelo hitro izparevanje vode (to je vzrok za hrustljavost izdelka), ki pa jo nadomesti, kakopak, maščoba.
Evo, proti evoluciji in fiziki se pač ne gre boriti. Konec.
