V urbanih naseljih se še ptiči oglašajo vse glasneje, da v medsebojni komunikaciji lahko preglasijo od človeka povzročen hrup. Ob vreščanju ptičev se sicer vselej spomnim Hitchcockovega filma Ptiči, ene najboljših grozljivk. Res grozno, da hrup, s katerim motimo ptice, ustvarjamo ljudje - da dražimo ljudi. Dve tretjini svetovnega prebivalstva bo do leta 2050 živelo v mestih, kjer tišine ni niti ponoči. Če pa nekih zvokovnih motenj slučajno umanjka, jih, zlasti mladi, nadomestijo s slušalkami v ušesih, ko si glasbo nabijejo maksimalno, da dojemajo težave v šoli in doma minimalno. Dandanašnji hrup povzroča vznemirjenost, motnje spanja, poškodbe sluha in poveča možnost za srčno-žilne bolezni. Hrup ubija.
V prometu postaja neznosen. Ko mimo pešca na pločniku po cesti zdrvi zver s 100 km/h pri omejitvi 50 km/h, ga najbolj zabolijo ušesa. Če ne drugače, lahko avtocestni kakofoniji prisluhnete vsakič, ko se med vožnjo na morje ustavite na počivališču. Takrat si takoj zaželite miru oziroma čimprejšnje vrnitve v avtomobil, v katerem se preklopite na umirjeno radijsko simfonijo. In vam ni mar za hrup, ki ga povzročate sami. Če na avtocesti odprete vse štiri stranske šipe, vam bo kmalu počil bobnič - in to zgolj zaradi bobnenja vašega jeklenega konjička. Če pa zmanjka avtomobilov, vas na pločniku s hupo prestraši skuter ali moped, po možnosti z vožnjo po kolesarski stezi v nasprotni smeri od predpisane; prevozniki hitre hrane so nujno vključeni v to igro zvokovnih presenečenj.
Protihrupna obramba in zaščita se začne v osnovnih šolah, ne moreš se zbrati in učiti, če v razredu ni tišine. In zato ima učiteljičino kričanje, ko vstopi v razred - "Tišina! Takoj!" - vzgojni smoter in smisel, ki se ga v resnici zavemo šele, ko odrastemo. Ko nas v nedeljo zjutraj zbudi sosed in nas z brnečo kosilnico opozori, kako razposajen zna biti tudi ob dnevu počitka. Z letališči, ki so enormni proizvajalci hrupa in strupa, imamo Slovenci srečo, še tista, ki so, v polni meri obratujejo le občasno, denimo ob športnih vikendih. Bolj kot letala vznemirjajo hrupni telefoni, ki piskajo v pisarnah, čakalnicah in lokalih, sploh pa je moteče, ko se brezvestneži v trgovinah "preklopijo" na zvočnik in po telefonu "klepetajo" z vsemi preostalimi navzočimi kupci.
Ko bo hrup dosegel končno fazo, bo nastopila večna tišina. A kaj, ko se med sabo že zdaj več ne slišimo prav dobro, še manj pa znamo prisluhniti drug drugemu.
