Kolobarjenja ni izumil človek, to je naravna zakonitost

Miša Pušenjak Miša Pušenjak
20.03.2022 04:40

Kolobar ni zdravilo. Pogosto rečemo, bom kolobaril, ko bodo nastale težave. Takrat je prepozno. Kolobarimo zaradi preventive, zato torej, da se težave na vrtu sploh ne pojavijo.

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Pisan vrt je zdrav vrt, upoštevajmo pa kolobar.
Miša Pušenjak

Za nami je naporno leto, zaradi virusa za nas, zaradi vremena pa tudi za rastline. Vedno pogosteje od ljudi slišim, zakaj pa je letos solato napadla gosenica, zakaj je paradižnik zbolel … Pozabljamo na nekaj pomembnih stvari, predvsem pa na to, da narava nima receptov, niso vsi dnevi, meseci in leta enaki. Skoraj vse težave na vrtu se nam dogajajo zato, ker smo na osnovna pravila narave pravzaprav pozabili in menimo, da smo lahko bolj pametni od nje. Pa nismo.

Zdaj je zunaj tako mrzlo, da dela na vrtu še stojijo. Sama sem tega celo vesela. Zato pa imate čas, da se pripravite na novo sezono pridelave vrtnin. Če se tudi vam porajajo taka vprašanja, vedite, da se boste vsem tem težavam najlažje izognili ali jih vsaj omili tako, da boste namesto o rastlinah veliko bolj razmišljali o zemlji, o tem, kako ravnati z njo. Če bo postala zemlja vaše osnovno orodje, če boste z njo ravnali tako, da bo za vaše rastline vedno boljša, bodo veliko težav lahko rastline odpravile same. Kako pa skrbimo zanjo? Veliko je treba narediti, a osnova sta gnojenje in kolobar; prav o slednjem bom razložila v tem prispevku.

Če na vrtu mešamo vsaj pet različnih rastlin, naj bo mešanje opravljeno v poenostavljeni obliki.
Miša Pušenjak

Mnogi menijo, da je kolobar nekaj, kar so si izmislili ekološki kmetje, pa celo država, seveda pa to ni res. Kolobar je zaščita, ki se je v razvoju rastlin oblikovala stotine let, da ne bi v naravi nastajale monokulture; to so področja, kjer raste samo ena rastlina. Saj poznate pregovor, da jabolko ne pade daleč od drevesa. Jabolko je seveda seme rastline. Res je, največ semena vedno pade v okolici materinske rastline in narava je izumila veliko prilagoditev, da se to ne bi zgodilo. Zakaj? V monokulturi, torej velikem področju samo ene rastline, se vse težave, bolezni, škodljivci … brez težav ohranijo, razmnožujejo in delajo veliko škode. Noben pravi napor ni potreben.

Zato se ptiči prehranjujejo s plodovi, semena pa raznašajo okoli, zato je veter tako pomemben in razne prilagoditve, kot so "lučke" regrata, so namenjene temu, da seme veter raznaša čim dalje naokoli. Najbolj genialen izum narave zame pa je ravno to, zaradi česar ostaja kolobar osnovni pogoj za zdravo pridelavo rastlin. Rastline v tleh za sabo puščajo določene kemijske spojine, niso samo tiste, ki hranila (kemijske molekule) jemljejo iz tal. Da se ne bi preveč istih rastlin ohranilo na majhni površini, je narava naredila tako, da te spojine potomkam materinske rastline in njihovim sorodnicam pogosto zelo škodijo. Tako večina vzkaljenega semena v tej okolici ne uspeva dobro in se tudi ne razmnožuje. In to je osnovni vzrok za obvezo menjave rastlin oziroma kolobarjenja.

Zakaj torej kolobarimo

Prvi in osnovni razlog je zato, ker nam to s svojimi zakonitostmi zapoveduje narava. Se še spomnite, ko so naše babice rekle, da postanejo tla utrujena, če je na istem mestu prepogosto ista rastlina ali njena sorodnica. No, tako so opisale to osnovno zakonitost, da za rastlinami v tleh ostanejo snovi, ki njihovim potomkam škodijo. To lahko mnogi opazujete v rastlinjakih, kjer so težave s kolobarjem seveda največje.

Mnogi pa se ne zavedate, da so popolnoma enake težave tudi vzrok za to, da ima visoki fižol v žičnicah vsako leto več težav. Če v rastlinjaku točno vidimo, da so te bolezni posledica ozkega kolobarja, pa je v žičnicah nekoliko drugače. Zato te težave najpogosteje pripisujemo številnim drugim vzrokom, vremenu, škodljivcem, škropivom, sosedu, srnam …

A vzrokov je seveda še več. Posledica prvega, torej, da se rastline v zemlji, kjer so prevečkrat zaporedoma slabo počutijo, so seveda številnejše bolezni pa tudi močnejši napadi škodljivcev. Če se slabo počutimo, smo oslabljeni, zato prej zbolimo. Popolnoma isto je pri rastlinah. Seveda pa se je treba zavedati tudi, da večina bolezni in tudi škodljivcev preživi samo v rastlinskih ostankih gostiteljskih rastlin. Torej za zeljem v tleh ostane vsaj nekaj listov, korenin, na vsem tem pa tudi bolezni, kot so bakterijska žilavka in bolhači, kapusova muha, kapusova hržica … Šele ko ostanki razpadejo, ko jih ni več, izginejo tudi težave. A rastlinski ostanki potrebujejo včasih tudi nekaj let, da dokončno razpadejo - tako imamo še drugi nujno potreben vzrok za kolobarjenje. Potem pa so še mnogi drugi, kakor je enakomerna potrošnja hranil, rahljanje zemlje s koreninami rastlin, ki imajo globok koreninski sistem, poraba hranil, ki so se sprala že globoko v globino (do njih pridejo samo rastline z globokim in močnim koreninskim sistemom) in še bi se našlo razlogov. Sem vas prepričala?

Uporabo gnoja perjadi odsvetujejo, ker je premočan.
Shutterstock

Lotimo se dela

Naj poudarim, da se sliši sicer preprosto, pa vendarle ni čisto tako. Vsak ima svoje potrebe in želje, zato se kolobarja ne da napisati kot recept. Z leti se sicer naučimo in prilagodimo, pa vendarle se pogosto zgodi, da vsem pravilom ne moremo ustreči. A če nam je osnovno vodilo to, da se s sajenjem na isto mesto ne ponavljamo redno ali pogosto, občasen "prekršek" še ni tragedija.

Kako je najlažje? Tako, da gnojimo z gnojem. Nekatere vrtnine so za tako gnojilo zelo hvaležne, drugim škodi, tretje ga ne potrebujemo. Tako razdelimo vrt na tri dele. Prvega gnojimo z gnojem (lahko je hlevski, konjski, svinjski, sama pa odsvetujem uporabo gnoja perjadi, ker je premočan). Del, ki ga gnojimo, imenujemo prva poljina. Nanjo sodijo najprej vse kapusnice, potem tudi plodovke, sladka koruza, blitva, tudi por, ki ne bo prezimoval.

Na drugo poljino sadimo vrtnine, ki potrebujejo veliko hranil, a jim gnojenje z gnojem v prvem letu škodi. To so v prvi meri korenovke in gomoljnice, celo krompir na primer je bolj krastav, če je gnojen z gnojem, ki še ni dovolj dozorel. Prav tako sadimo sem radič, endivijo, prezimni por, tudi visoki fižol. Čebula, česen, nizki fižol in druge stročnice pa sadimo na tretjo poljino, ki že dve leti ni bila gnojena z gnojem. Na drugo poljino lahko damo nekaj komposta, do 5 l/m². Solato, redkvico in druge kratek čas rastoče vrtnine lahko sadimo, sejemo na vse tri poljine, a pazimo na vrstenje (kolobar).

V naslednjem letu pognojimo tretjo poljino, ki tako postane prva, lanska prva postane druga in tako se krog zaključi. Skupaj s poljinami gredo tudi vrtnine, znotraj poljin pa vseeno pazimo, da na primer križnice korenovke (repa, koleraba, redkev, redkvica, rukola …) ne pridejo tja, kjer so lani rasle kapusnice.

Ker pa vsi ne gnojite z gnojem, lahko naredite tudi tako, da rastline razdelite v tri skupine, a tukaj se že lahko malo zaplete. Prva skupina so največji potrošniki hranil, a ti so isti kakor tiste rastline, ki jih gnojimo z gnojem. Te gnojimo s kompostom (8-12 l/m²), če pa gnojila kupujete, pognojite po navodilih. Pri tem pogosto opažam, da je na vrtu treba dodajati kalij. Druga skupina je spet ista kakor druga poljina, tukaj gnojimo s kompostom nekaj manj (5-10 l/m², odvisno tudi od založenosti tal), pri tretji skupini pa gnojenje ni potrebno.

Pravila kolobarja

Mnogi se zdaj celo bojijo kolobarja, ga mešajo z dobrimi in slabimi sosedi in podobno. Edino pravilo kolobarja pa je, da na isto mesto, isto gredico čim dalj časa ne pridejo vrtnine, rastline iz iste botanične družine. Tukaj se rado zaplete, a na srečo pri vrtninah ni veliko družin kakor na primer pri cvetlicah. Poglejmo si te botanične družine.

Kolobar in mešani posevki

V zadnjih letih so se mnogi navdušili nad sajenjem vrtnin skupaj z njihovimi dobrimi prijatelji. Tukaj se seveda kolobarjenje zaplete. Pravi mešani posevki v bistvu sploh ne potrebujejo kolobarjenja, saj sadimo vse rastline v podobni mešanici, kot je cvetoč travnik. Po navadi pa pri nas samo menjamo vrste ali med vrste sadimo dobre prijatelje. V tem primeru vsaj sama planiram sajenje podobno, kakor bi ga, če ne bi sadila rastlin v mešanem posevku. Izberem glavne, nosilne vrtnine, ki jim določim gredico ali del gredice. Potem poiščem vrtnine, s katerimi se dobro razumejo glavni posevki, in jih dodam na gredico. Gredice pa ne glede na to obrobite z izbranimi cvetlicami - žametnico, ognjičem in kapucinkami, lahko pa tudi z ustreznimi zelišči. Ko potem izbiram način gnojenja, pazim le, da ne gnojim nizkim stročnicam in čebulnicam, preostalim pa gnojim - vendar z nižjimi odmerki.

Pri planiranju sajenja v naslednjih letih pa se pri kolobarju oziram samo na glavni posevek, dodatne vrtnine pa kombiniram ne glede na kolobar. Pri tem v nekaj letih tako na vrtu najdemo kombinacije, ki nam ustrezajo, tako da nam uspe tudi kolobar v nekaj letih uravnotežiti. Ne se preveč zapletati z razmišljanjem, kako pa zdaj skombinirati vse tako, da bo prav, ker ne bo šlo. Sicer pa so nam nemški strokovnjaki pred leti povedali, da lahko na kolobar pozabimo, če sadimo skupaj na isto mesto vsaj pet različnih rastlin. Torej mešani posevki vsaj petih rastlin ne potrebujejo kolobarjenja.

Kolobar tudi ni zdravilo. Pogosto rečemo, bom kolobaril, ko bodo nastale težave. Takrat je prepozno. Kolobarimo zaradi preventive, zato torej, da se težave na vrtu sploh ne pojavijo.

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Želite dostop do vseh Večerovih digitalnih vsebin?

Naročite se
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.

Sposojene vsebine

Več vsebin iz spleta