Razkuževati zemljo na vrtu ali ne?

V letošnjem letu, ko je zaradi posebnega vremena težav na vrtu veliko, imam ponovno veliko vprašanj na temo razkuževanja zemlje. Vse najbolj žuli paradižnik, ki je mnogim zbolel. Razkuževati zemljo ali ne?
Odgovor na to vprašanje naj pričnem z osnovnim, kar moramo vedeti o zemlji. Nekateri raje uporabljajo izraz tla, mogoče imajo celo prav. Medij, v katerem rastejo naše rastline, je namreč sestavljen približno tako: 25 odstotkov je v njem zraka, 25 odstotkov vode in pol trdih delcev. Le to razmerje med zrakom in vodo ter ostalim delom, kar lahko imenujemo tudi zemlja, je pravilno, da se rastline v njem dobro počutijo. V 50 odstotkih zemlje (trdih delcev) je nekje do pet odstotkov organske snovi, večinoma je to humus, le majhen del so živi organizmi. Majhen delež v celoti, a zelo pomemben za življenje, kaj šele za uspešno in zdravo rast rastlin. Brez sicer res majhnega deleža živega sveta bi bila zemlja mrtva; v mrtvi zemlji rastline ne morejo uspevati, tudi če jih gnojimo po svojih najboljših močeh in znanju. V tem primeru jim moramo namreč hranila dajati točno tako, kot jih potrebujejo, ne preveč ne premalo in v pravem razmerju. Mikroorganizmi lahko veliko tega, česar rastlinam damo preveč, odstranijo iz območja koreninskega sistema vrtnin ali dodajo z razgrajanjem organske snovi to, kar rastlinam manjka. Dobra, živa zemlja lahko prepreči odtekanje odvečnih hranil v podtalnico in s tem onesnaževanje pitne vode.
Zakaj tako dolg uvod? Zato, da boste res vedeli, kaj narediti, če se odločite za razkuževanje zemlje.
Ste pomislili, kaj ta beseda pomeni? Pomeni uničenje, odstranjevanje mikroorganizmov. Tega pa ne moremo početi selektivno: ne znamo odstraniti samo tistih, ki jih ne maramo, in obdržati tiste dobre "fante". Torej, moj prvi odgovor bi bil, da sploh ne razkužujemo vrtne zemlje, zemlje, kjer rastejo naše rastline. Kaj torej narediti?

Najbolj pomembna je preventiva

Prepričana sem, da noben vrt ni premajhen za kolobarjenje. Vedno so prevelike naše želje, kaj vse bi radi pridelali na majhnem koščku zemlje. Lahko se odločite za kolobarjenje, kar je enostavnejše. Lahko pa vrtnine, ki jih pridelujemo na vrtu, pridelujemo tako, kot rastejo v naravi na travnikih, torej povsem pomešano, tako ne pride v poštev ena vrsta tega, ena drugega, ampak je vse povsem pomešano. To zdaj strokovno imenujemo mešani posevki, še večji strokovnjaki pa uporabljajo tujko intercropping. Za to potrebujete veliko več znanja. Je pa res, da mešani posevki nevtralizirajo negativne posledice ozkega kolobarja, a potem mora skupaj rasti vsaj pet rastlin iz različnih botaničnih družin.
Največja težava je vedno kolobar v rastlinjaku. Toda tudi pri tem je mogoče pomagati, če ne želimo preveč. Preprosto: z razhudniki poleti in solatnicami pozimi posadimo samo polovico rastlinjaka. Pri tem ni izgovora, da je majhen, ne moremo … Toliko, kolikor je velik, lahko posadimo. Na drugi polovici sadimo čim več drugih vrtnin, ki niso v sorodu z razhudniki in solatnicami. Vsako leto ti dve polovici zamenjamo.

Gnojenje

Na drugem mestu je gnojenje. Tudi pri tem radi pretiravamo. Med pridelavo je treba poskrbeti predvsem, da so tla vas čas rahla in zračna. Tako bodo svojo sanitetno (razkuževalno) vlogo opravljali mikroorganizmi.
Če izberemo še pravilne sorte, odporne, in sejemo vse ob pravem času, ne prehitro, potem razkuževanje ne bo potrebno.

Kako lahko razkužimo tla

Če se vseeno pojavijo težave tako močno, da bo razkuževanje potrebno, imate nekaj povsem naravnih rešitev. Zagotovo je solarizacija na prvem mestu. Prosimo sončne žarke, naj nam pomagajo. Seveda ne gre tako enostavno. Običajno na tak način razkužujemo tla v rastlinjaku. Sredi poletja, ko ima sonce največjo moč, rastlinjak povsem izpraznimo. Zemljo zalijemo, potem pa ga za vsaj tri tedne povsem zapremo in pustimo, da vročina opravi svoje. Torej vidite: če boste želeli preveč, se boste morali sprijazniti s tem, da boste eno poletje brez paradižnika iz rastlinjaka.
Če tla še dodatno prekrijete s prozorno folijo (ne črno), bo učinek še večji. Tudi na prostem lahko to naredite, a vedite, da se mikroorganizmi po zemlji hitro premikajo. Vedno najraje in zelo hitro naselijo prazen prostor. Na tak način je zelo težko razkuževati večje površine. Običajno to naredimo samo, da se znebimo trajnih, koreninskih plevelov, ne pa glivic.

Kaj je biofumigacija

Ob manjših težavah, bolje rečeno, preventivno, za razkuževanje tal uporabljamo tako imenovano biofumigacijo. Nekatere rastline, predvsem tiste iz družine križnic, imajo namreč še eno zanimivo lastnost. V njihovem soku se najdejo posebne kemične spojine, glukozinolati, ki se v stiku z vodo v tleh spremijo v strupen plin, ki uničuje vsa živa bitja v tleh (tudi strune). Učinek tega postopka je odvisen od številnih dejavnikov.
Najprej je izbira prave rastline. Najpogosteje uporabljamo belo gorjušico, zelo dobre rezultate pa je v tujini dala rjava gorjušica. Posejemo jo dokaj na gosto. Ko pričnejo rastline cveteti, posevek pokosimo. Čim bolj moramo razrezati listno maso, da bo čim več rastlinskega soka. To je najbolje narediti zjutraj, ko je v zemlji veliko vlage. Takoj za tem, najpozneje pa eno uro po košnji oziroma mulčenju, rastlinsko maso pomešamo z zemljo do globine vsaj 20 centimetrov. Po možnosti vse skupaj zalijemo in pokrijemo s folijo ali pa rastlinjak zapremo. Počakamo, da plin deluje vsaj 14 dni, šele potem odpremo rastlinjak ali odgrnemo folijo. Nove rastline lahko sadite takoj. Ta postopek nima visoke učinkovitosti. Uporabljati ga, ko so v rastlinjaku že velike težave zaradi ozkega kolobarja, nima smisla. Je pa odličen preventivec. To pomeni, da vsako leto en del rastlinjaka sredi avgusta do sredine septembra zasejemo z belo gorjušica in izpeljemo cel postopek. Njegova prednost je tudi, da ga lahko izvajamo na vrtu in na njivah. V rastlinjakih je mogoča setev vse do sredine oktobra, a je učinek plina slabši. Ko je hladneje, se plina ustvarja manj. Toda že sama posejana gorjušica, ki pozimi premrzne, dobro rahlja zemljo, jo obogati z vlakninami in trajnim humusom ter je odlična kot preventiva. V zadnjih letih svetujem v ta namen mešanico bele gorjušice in meliorativne redkve.

Kupljeni, a naravi prijazni pripravki

Proti talnim škodljivcem, kot so strune, bramorji in sovke, lahko uporabljamo še en talni naravni pripravek, soiltonic, pri katerem so na zeolitne delce, ki so sami zase zelo koristni za rahljanje in prezračevanje zemlje, vezani rastlinski izvlečki, ki imajo odvračalni učinek. Deloma tudi znižajo potencial škodljivih glivic v tleh.
To je od naravnih metod vse, kar lahko naredimo. Zdaj vidite, da je preventiva veliko učinkovitejša od zdravljenja.

Kaj pa po razkuževanju

Po razkuževanju je zelo priporočljivo uporabiti domač kompost, saj z njim najhitreje ponovno vzpostavimo mikro svet nazaj v prvotno stanje. Komposta porabimo od osem do dvanajst litrov na kvadratni meter.