Na najizrazitejši med fotografijami zato lahko precej od blizu gledamo dve res zanimivi ženski. Elegantno botro z zanimivim klobukom in še zanimivejšim obrazom in birmanko, ki je skoraj enako velika kot ona. Gre morda le za vtis, ker je mlajša med njima pač nekoliko bliže? Lahko bi ji fotograf tudi ponudil pručko, da bi dosegel izenačenost višin, s tem pa možnost, da se jima z objektivom še bolj približa. Toda kaj dosti mu je najbrž niti ni bilo treba zviševati - videti je namreč nekaj starejša od odraščajočih deklic z botrami na drugih fotografijah. Njun fotograf je tudi sicer očitno bil mojster svojega opravka. V prid posnetka je zaznal in izkoristil svetlo-temen kontrast njunih oblačil. Zdi se, da je videl tudi njuno skoraj ekstravagantno eleganco in jo posebej podčrtal. Čisto mogoče je on predlagal botrini temno orokavičeni roki. naj se položi na belino dekličinega ramena.
Tri bele črte na rokavici so k igri kontrasta samo še pripomogle. Dva črna gumba na obleki sta dobesedno dobila vlogo. V botrini kretnji, pa naj bo spontana ali zrežirana, je poleg vizualne elegance tudi veliko pomenske simbolike. Do neke mere je pokroviteljska, še bolj pa, kot se od njunega razmerja pričakuje - zaščitniška. Od tod se začne forenzika, ki prinese natančne odgovore na ugibanja, zakaj prav ta fotografija med petimi podobnimi tako izstopa. Kljub nesporni zanimivosti zlasti botrinega obraza in eleganci obeh bi posnetek lahko bil samo eden od petih podobnih. Pa ni. Razlog je skoraj gotovo v spretnosti fotografa.

Franjo Grabjec, Ljubljana

V desnem robu fotografije je odtisnjen suhi žig, ki ga sprva ni niti videti, obračanje pod svetlobo in dobra lupa pa ga vendarle omogočita prebrati - Franjo Grabjec, Ljubljana. Datuma ni, vsekakor je moralo biti pred letom 1932, ko je leta 1881 rojeni Grabjec umrl. Ljubljanski fotograf, ki naj bi se bil že v začetku stoletja uril kot pomočnik v ateljeju slavnega Avgusta Bertholda - tega je slednji baje kupil, ko je zadel na loteriji - je pozneje odprl lasten fotografski studio in posnel celo vrsto portretov, med njimi precej znanih sodobnikov. Bržkone pa je najbolj znan po fotografiji Ustanovitev Jugoslavije, ki jo je posnel 29. oktobra 1918 na prepolnem Kongresnem trgu sredi Ljubljane.
Če že ne bi mogli soditi po ohranjenih portretih, bi se o njegovem pogledu in poglobljenosti v ateljejsko fotografiranje lahko poučili iz zapisa v Slovencu 30. junija 1921. Štiridesetletni in zato že dokaj izkušen Grabjec, pred vojno se je podpisoval Grabietz, je takrat s svojim mnenjem namreč posegel v neko dopisovanje o razmerju med umetniško in obrtno fotografijo. To razmerje je fotografe in njihove kritike vznemirjalo od nastanka fotografije in jih ni nikoli zares nehalo begati. Grabjec, sam očitno poln obrtne veščine, hkrati pa tudi poznavalec umetniških tokov in ambicij fotografov, je takrat povsem stvarno zapisal: "Naročnik, ki pride k fotografu in plača, hoče imeti dobro izdelan lastni portret, ne pa proizvoda, kjer bi hotel dati fotograf izraza svojemu čeprav večkrat dobremu in finemu okusu in umetniškemu nagnjenju. Najtežavnejše pri portretni fotografiji je ravno - učinkovati umetniški, pri tem pa upoštevati in se prilagoditi okusu in kapricam občinstva. Nečimernost in samoljubnost sta, žal, pri neredkih naročnikih mnogo bolj razviti, kot pa njihov čut za umetnost, zato potem neredko navskrižje in konflikti med obema, o čimer vedo zapeti žalostno pesem strokovnjaki bodisi te ali one obrti, te ali one umetnosti."

Preostale štiri fotografije

Kako torej komentirati preostale štiri posnetke? Ob Grabječevi spretnosti vsekakor nekoliko zbledijo, čeprav tudi sami ovekovečajo nekaj kontrastov svetlih in temnih oblačil, veliko orokavičenih rok in še nekaj zanimivih klobučkov ter tri bolj ali manj zaščitniške dotike. Eden od njih je nastal v ljubljanskem ateljeju Holynski, drugi v mariborskem ateljeju Kieser, preostala dva pa nista podpisana. Na hitro bi lahko rekli, da so vsi potreti nastali v obdobju med obema svetovnima vojnama.
Eden od njih, najbolj bled, ima na hrbtu z okorno roko in modrim črnilom zapisano: "Spomin od birbe, tu sem stara bila 14 let." Besedo birba je nekdo prečrtal in s črnim pisalom nad njo napisal - birme. Spomin od birbe bi namreč pomenilo nekaj čisto drugega. Kdaj je nastal z modro napisan zapis z ljubko napako? Če prvoosebna zapisovalka, torej birmanka, pravi, da je na fotografiji stara 14 let, je to lahko bilo zapisano neposredno po nastanku posnetka. V tem primeru je pač predvidela, da bo fotografija ogledovana tudi naknadno. Lahko pa je pozneje besedilo zapisala za nazaj, ko je zaslutila, da bi natančno zavedanje o kontekstu trenutka lahko začelo izginjati. Kakorkoli, kljub današnji zbledelosti posnetka se zdi, da se na dekličinem levem zapestju svetlika botrina radodarnost.