Kako vzgojiti najstnika: A štekaš, stari?

Imidž imata, o tem ni dvoma. Jedilnica Osnovne šole Miklavž na Dravskem polju je bila minuli torek nabito polna zvedavih staršev, ki so o vzgoji poslušali od staršev. Zakonca Mrgole, Albert in Leonida, sta oče in mati štirih otrok (po dva fanta in punci med 22. in 29. letom), psihoterapevta (družinska in partnerska), avtorja knjige Izštekani najstniki in starši, ki štekajo. Znova ju lahko poslušate v soboto, 24. novembra, med 9. in 16. uro, ko v Framu prirejata Modro delavnico za starše.
Kaj jima je pokazala dolgoletna starševska in poklicna praksa? "Tudi midva sva mislila, da nisva dovolj dobra starša, ker nisva vedela, da se vse to dogaja tudi drugim staršem," sta dejala. Lea je nadgradila: "Sem praktična, iščem rešitve, nisem rada nesrečna. Ko sem se pogovarjala s starši in jim svetovala, so mi rekli, naj pišem o tem. Tako je nastala ta knjiga o odraščanju, potrebah najstnikov in občutkih staršev. Nihče med nami si ne želi otroka pri tridesetih, ki prestrašen leži na kavču. Povem vam, super je, ko otroci odidejo od doma: zjutraj je pospravljeno, zvečer je pospravljeno, jogurt več dni čaka v hladilniku ... Starši smo zato, da otroku pomagamo k samostojnosti. Kako pa to narediti brez čustvenih stresov, je že bolj zapleteno."

Padeš enkrat, padeš dvakrat

Dr. Albert Mrgole je ponazoril pot k samostojnosti: "Ko otroka učimo voziti kolo, ga moramo v nekem trenutku spustiti, drugače se ne bo naučil. Jasno, prvič bo padel, drugič tudi ... Starši otroku dajemo pobudo, oporo, pohvalo, odskočno desko, s pomočjo katere se bo nekoč postavil na lastne noge. Otroci so z nami varni, toda v nekem trenutku jih moramo spustiti. Če pade, mu ne smemo težiti 'Zakaj si padel!' in "Saj sem vedel, nič ne bo iz tebe!'. Če je starša strah, bo strah tudi otroka."

Pospraviš, gledaš. Ne pospraviš, ne gledaš

"Le posledice štejejo," jo je dopolnil soprog, "noben otrok ne posluša staršev, dotakne se ga le osebna izkušnja oziroma posledica njegovih dejanj." Narobe je, če se staršem otroci smilijo in jih je sram zaradi njihovih ocen. "Veselje, žalost, jeza, potrtost so otrokova čustva, ne vaša. Šus je njihov, ne vaš. Odgovoren otrok bo brez strahu povedal, da je dobil slabo oceno, in jo bo čim prej popravil. Neodgovoren bo iskal izgovore, češ, saj sem znal, pa me ima učiteljica na piki, zato me je vprašala ravno tisto snov, ki je bila najtežja ..."
"V tem primeru je najslabše, če starši pritečejo v šolo. 'Joj, kako bedna je naša učiteljica,' je otrok prišel iz šole. 'Super, ti bo dosti lažje v službi, ko boš imel še bolj bednega šefa," sem mu odgovorila in sva zaključila," je vzgojni ukrep ponazorila mama Lea.
"Kaznovanje je nesmiselno," pristavil Albert. "Ne grozite mu, da mu boste za teden dni izklopili telefon in računalnik, ker že vi ne boste tako dolgo vzdržali. Kazen privede do izmikanja, izmišljevanja opravičil in utrjevanja prepričanja, da se jim godi neizmerna krivica: 'Okej, izklopil si mi računalnik, pa se ne bom več učil!"
Ko otrok spozna, da je samo on svoje sreče kovač, ne njegova mati ali oče, je na pravi poti k samostojnosti. "Ko izprazniš pomivalni stroj, boš lahko gledala televizijo. Nič če-jev, ampak zgolj dejstva. Otroku omogočimo izbiro; če ne opravi naloge, mu popravni izpit omogočimo naslednji dan. Pospraviš, gledaš. Ne pospraviš, ne gledaš," je vzgojno taktiko opisal Albert Mrgole. Njegova Lea pa je zaključila s predlogom: "Na urniku si označite eno uro tedensko, ko se bo vaša družina imela fajn. Brez zakaj, samo fajn."