Kako so Matjaža, Erazma in Gašperja pod košem reprezentance zamenjali Anthony, Jordan in Mike

Morda ne ravno s prvim Evropejcem, Nizozemcem Svenom Naterjem (1971), s prvim udarnim valom sredi osemdesetih, ko so čez lužo odpotovali Nemec Detlef Schrempf (1985), Litovec Arvidas Sabonis, Hrvat Dražen Petrović in Rus Aleksander Volkov (vsi 1986), pa se je začela med evropsko in NBA-košarko plesti vedno močnejša vez. A v tej soodvisnosti je liga NBA ne le ohranila, pač pa še okrepila svoj dominantni status, Evropa pa se ji je popolnoma podredila.

Začelo se je z ugotovitvami NBA-klubov, da so evropski košarkarji nič manj individualno nadarjeni, celo bolj tehnično in taktično podkovani, le slabše fizično pripravljeni. Slednje je izhajalo že iz šestdesetih in sedemdesetih let prejšnjega stoletja. O tem nam je v pogovoru za Večer pred dvema letoma razlagal že jugoslovanski reprezentant Aljoša Žorga: "Že takrat so bili Američani fizično bolj dominantni. Rekel bi, da bolje hranjeni od nas. O tem smo se lahko prepričali mladinski reprezentanti, ki smo sredi šestdesetih šli v ZDA in si prvič v živo ogledali tekmo lige NBA. Šli smo v Boston, za katerega je nastopal še Bill Russell. Videli smo, da je bil to drug svet, da gre za izredne atlete, a tudi, da so le ljudje, ki delajo napake, izgubljajo žoge, zgrešijo mete."

Nekoč iz evrolige, danes iz Hemofarma

Američani so se tako ob koncu osemdesetih odločili, da lahko "šibke" Evropejce hitro nabildajo in bodo pomanjkljivosti odpravljene. Izrazit primer je bil Toni Kukoč, ki je leta 1993 odšel k Chicago Bullsom kot suhljat mladenič, ki je lahko igral na vseh položajih, a ker je v klubu (pred prihodom Dennisa Rodmana) manjkal krilni center, je kmalu dobil za več kot deset kilogramov mišične mase. "Trenerju Philu Jacksonu je manjkala močna štirica, a to potem ni bil več dobri stari Toni. Z vso to maso ni bil več tako lahkoten in eleganten. A on se je, kot danes Nikola Jokić, igral košarko. Ko se je prva sezona končala, sem Jacksonu rekel, da bi bilo bolje, da se Kukoč vrne na svojo staro težo, saj bo mišično maso tako ali tako dobil s telesnim dozorevanjem," je v intervjuju za Večernji list razlagal Ivica Dukan, skavt Bullsov.

Ko so v začetku devetdesetih že omenjeni košarkarji Američanom začeli dokazovati, da jim ne le enakovredno parirajo, ampak sodijo med najboljše na svetu, se je liga NBA začela odpirati vedno več Evropejcem. Za primerjavo: Kukoč je leta 1993 v ligo NBA prišel kot trikratni prvak evrolige (1989, 1990, 1991) in trikratni MVP zaključnega turnirja evrolige (1990, 1991 in 1993). A leta 1990 je bil izbran šele kot 29., v drugem krogu nabora. Odtlej se je zaupanje v evropske košarkarje tako spremenilo, da je bil samo 13 let kasneje Srb Darko Miličić izbran kot drugi, in to le za LeBronom Jamesom ter pred Dwyanom Wadom, Chrisom Boshem in Chrisom Paulom, pa čeprav pred tem kot 18-letnik pri Hemofarmu v evropski košarki ni pustil niti sledu. In čeprav je kmalu postalo jasno, da je bil to Detroitov strel v prazno (kljub temu so Pistons leta 2004 osvojili NBA-naslov), je na naboru 2006 Toronto še enega Evropejca, Italijana Andreo Bargnanija, izbral celo kot prvega. No, za razliko od Miličića je ta mladenič vsaj zaigral v evroligi, a oba sta bila pred odhodom čez lužo daleč od Kukočevih uspehov.

Zasluži 50 milijonov, kaznovan s tisočakom

Tudi s pomočjo Evropejcev, ki so v zadnjem desetletju pustili močan pečat v NBA - Dirk Nowitzki, Tony Parker in Pau Gasol -, so se vrata še bolj odprla. Danes v ligi tekmuje več kot 50 evropskih košarkarjev, kar 35 jih je nastopilo v NBA-končnici. Še več: že štiri leta si lastijo naziv najkoristnejšega košarkarja lige - dvakrat je to uspelo Grku Giannisu Antetokounmpu, dvakrat Srbu Nikoli Jokiću, za naslednjo sezono je prvi favorit Luka Dončić.

In prav ti trije košarkarji so bili tudi glavni obrazi marketinških dejavnosti letošnjega Eurobasketa. Tudi tam smo v skupinskem delu našteli 35 NBA-jevcev. A čeprav ob omenjeni trojici plakate krasijo še Nemec Dennis Schröder, Francoz Rudy Gobert in Srb Bogdan Bogdanović, ki ga na tekmovanju sploh ni bilo, novinarji ugotavljamo, da bi Fiba po vzoru NBA prek košarkarjev, ki so že sami po sebi blagovna znamka z več sledilci, kot jih ima organizacija oziroma dogodek sam, rada popularizirala tekmovanje, pa ji to ne uspeva. "Ko je Dončić proti Franciji dosegel rekordnih 47 točk in mu je občinstvo vzklikalo MVP, je Fiba sporočila, da bo na tiskovni konferenci kot igralec nastopil Edo Murić?! Okej, Murić je bil pomemben igralec, ob odsotnosti Mika Tobeyja je ustavljal francoske centre in dosegel devet točk. Toda to je bil večer, v katerem je NBA-superzvezdnik dosegel 47 točk in na noge spravil ves košarkarski svet!" se je pridušal litovski novinar Donatas Urbonas: "Ko sem Dončića po drugi tekmi poskusil ujeti v mešani coni, je dejal, da se bo pojavil na tiskovki. Seveda se ni. Medijem je bil v Kölnu na voljo le pred tekmo z Nemčijo in po njej." Podobno je v skupinskem delu veljalo za Antetokounmpa in Jokića, ki se je mešani coni, kjer novinarji čakajo na izjave, kar izmaknil. Tip, ki na leto zasluži skoraj 50 milijonov, je za to prejel tisoč evrov kazni.

Ko sam plačaš, da greš v NBA

Novinar Urbonas je prepričan, da Fiba ne ve, kako se tem rečem streže: "Mednarodno košarko je treba promovirati in na svetu ni boljših promotorjev, kot so Luka, Giannis in Jokić. Ti zvezdniki so novinarjem na voljo pred vsako NBA-tekmo in po njej. Njihove tiskovne konference imajo stotisoče ogledov na različnih medijskih platformah. Luka je opravil dva intervjuja in samo poglejte, kako viralne so postale njegove besede. Po drugi strani pa je situacija v Evropi drugačna. Košarka je v Evropi neprofiten šport, kjer najboljši klubi izgubijo od 10 do 20 milijonov evrov na leto. Reprezentančna tekmovanja ne prinašajo dobička košarkarskim zvezam. Celo uslužbenci hotela v Kölnu niso vedeli, da tri kilometre stran od njih poteka evropsko prvenstvo. Tobeyjeva šala o vozniku, ki ni prepoznal slovenskih igralcev med zloglasno vožnjo s taksijem, je dovolj zgovorna."

Da je Fiba leta 2015 predstavila kvalifikacijske cikluse oziroma "okna", ki so se z letom 2017 uvedla tudi med NBA-sezono, tako da se najboljši košarkarji lige NBA (in evrolige) niso mogli udeleževati reprezentančnih tekem, je bil le še dodaten strel v koleno.

A vse to je le vrh ledene gore, Fibina totalna podrejenost ligi NBA se začne že pri prestopih košarkarjev v ameriško elito. "Nujno se je treba zoperstaviti ligi NBA in jim dati vedeti, da morajo plačati nekaj milijonov za igralca, ne pa zdajšnji drobiž," opozarja Zmago Sagadin. Cilja na to, da NBA-klubi odštejejo le omejen delež odškodnine, preostanek košarkarji v lovu na sanje izplačajo sami. Phoenix Suns je leta 2008 tako Tau Ceramici za Gorana Dragića plačal pol milijona, milijon pa je iz lastnega žepa pokril košarkar sam.

Kakovostni in predvsem poceni

Kot je globalizacija v zadnjih 30 letih prinesla odliv prvorazrednih evropskih košarkarjev v NBA, je povečala tudi dotok drugorazrednih Američanov, ki niso na nivoju NBA, v Evropo. Danes ima malodane vsaka slovenska prvoligaška vas v ekipi po dva, tri Američane: tradicionalno so med temi Polzela, Šentjur, Rogaška … "Američani so glede na kakovost in profesionalizem, ki ju prinašajo, ugodna rešitev za klube. Vedo, zakaj pridejo - da bi z dobrim igranjem dobili priložnost za prestop v kak boljši klub," nam je razložil trener Rogaške Peter Markovinovič. A z ugodno rešitvijo za čim boljši rezultat se je tudi zmanjšal prostor za razvoj domačih igralcev, za kar trenerji, ki so pod rezultatskim pritiskom, nimajo časa. Morda so tudi zato Matjaža, Erazma in Gašperja pod košem reprezentance v zadnjih letih zamenjali Anthony, Jordan in Mike. Naslednja neumnost Fibe bi lahko bila možnost naturalizacije dveh tujcev. In naj se tekmovanje, kateri reprezentanci uspe ulov kakovostnejšega Američana, začne!