MDMA (metilendioksimetamfetamin) oziroma ekstazi je bil prvič sintetiziran v zgodnjem 20. stoletju kot predhodnik zdravila za zaustavitev krvavenja. V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja se je v omejenem obsegu uporabljal kot terapevtski pripomoček za zdravljenje travm in pri partnerskem svetovanju, v zadnjem času pa se ponovno pojavlja v obetavnih raziskavah o zdravljenju posttravmatske stresne motnje. Po strukturi je MDMA podoben stimulantu metamfetaminu in halucinogenu meskalinu, zato so temu primerno njegovi učinki stimulativni in blago halucinogeni. Težave, ki se pojavijo pri rekreativnih uživalcih MDMA, so večinoma akutne.
Odvisnost in drugi dolgoročni problemi so redki; delež ljudi, ki gredo na zdravljenje zasvojenosti zaradi MDMA, znaša manj kot en odstotek. Do glavnine smrtnih izidov zaradi jemanja ekstazija pride zaradi kombinacije dejavnikov, ne le zaradi droge same. Nevarna stanja povečini niso življenjsko ogrožajoča, če se jih zgodaj pozdravi, a se ljudje zaradi stigme, povezane z ilegalnimi drogami, velikokrat ne odločijo za obisk zdravnika niti takrat, ko je nujno. Nenavadne ali neželene simptome, ki jih uporabnik doživi med jemanjem ekstazija, je treba čim hitreje pozdraviti.

Neznane sestavine in mešanje drog

Večina ljudi misli, da so droge prepovedane, ker so nevarne, toda legalnost mamila in njegova relativna nevarnost nista nujno povezani. Pravzaprav velja ravno obratno – droge so bolj nevarne, ker niso regulirane in jih posledično proizvajajo amaterski kemiki v skrivnih laboratorijih.
V nasprotju z alkoholom, ki je strogo reguliran, ne moremo vedeti, kako močna so prepovedana mamila in kaj vsebujejo, če jih ne testiramo. V Avstraliji, denimo, lahko tisto, kar se na ulici prodaja pod imenom ekstazi (in drugimi vzdevki), vsebuje veliko MDMA ali pa zelo malo. V tabletah so lahko še druge, bolj nevarne substance, ki oponašajo učinek MDMA, ali pa neškodljiva polnila, kot je laktoza.

Toplotni udar

Toplotni udar ali hipertermija (nevarno visoka telesna temperatura) je eden najbolj pogostih negativnih posledic uporabe MDMA. Ta namreč povzroča povišanje telesne temperature in znojenje, zaradi česar lahko hitro pride do dehidracije, še posebej, ker se ekstazi pogosto uporablja v vročih okoljih (na primer v natrpani diskoteki, koncertni dvorani ali na žgočem poletnem soncu) in med fizično aktivnostjo, kot je ples. In če naše telo nima dovolj tekočine, se ne more pravilno ohladiti.
Pitje alkohola zadeve le še poslabša, saj poveča potrebo po izločanju urina in s tem prispeva k še večji izgubi tekočine. Dehidracija dodatno poveča verjetnost vročinskega udara, ki lahko poškoduje možgane, srce, ledvice in mišice; brez ustrezne oskrbe se lahko konča z resnimi zapleti ali celo smrtjo. Uporabniki ekstazija, ki se veliko gibljejo, morajo zato spiti približno dva kozarca vode (500 mililitrov) na uro in si redno vzeti premor. Odžejajo se lahko tudi z izotoničnimi napitki.

Trije vzroki za hudo žejo

Kot rečeno, postane človek po zaužitju MDMA izredno žejen. Ta pojav verjetno delno povzroči mamilo, delno dehidracija, delno pa vročina. Toda pretiravati ravno tako ni dobro – če spijemo preveč tekočine, se lahko poruši naše elektrolitsko ravnovesje. Tedaj je v telesu preveč vode, elektroliti pa postanejo čezmerno razredčeni, zaradi česar se celice napolnijo z vodo in nabreknejo. Znanstveni izraz za takšno stanje je hiponatriemija. MDMA zadržuje vodo v telesu, zato že sam poveča tveganje za zastrupitev. Znaki zastrupitve so slabost, bruhanje, zmedenost, izčrpanost, šibkost mišic in mišični krči. Pomembno je torej, da uživalci MDMA nadomestijo samo tekočino, ki jo izgubijo zaradi znojenja, to je približno pol litra na uro, če so telesno dejavni, oziroma 250 mililitrov, če mirujejo.

Serotoninski sindrom

MDMA deluje tako, da poveča sproščanje serotonina, ki je med drugim odgovoren za uravnavanje prosocialnega vedenja (torej vedenja, ki je v družbi pozitivno vrednoteno, na primer pomoč drugim), empatije in optimizma. Zato ljudje po zaužitju ekstazija pozitivno doživljajo druge in do njih čutijo povezavo. Vendar lahko prevelika količina serotonina povzroči tako imenovani serotoninski sindrom, najpogosteje ob sočasni uporabi drugih snovi, ki prav tako dvignejo raven serotonina, recimo drugih stimulantov ali antidepresivov.
Simptomi so povišana telesna temperatura, vznemirjenost, zmedenost, težave z nadzorovanjem mišic, glavobol in tresenje, lahko pride do epileptičnega napada in izgube zavesti. Brez zdravniške oskrbe lahko prizadeta oseba celo umre, zato je treba nemudoma poiskati pomoč, če človek, ki je vzel MDMA, kaže omenjene znake. Zanesljivo pa je najbolj varno, če ne mešamo različnih drog, zlasti če nismo prepričani, kaj vse vsebujejo.

Druge pasti

V redkih primerih lahko oseba umre zaradi drugih zdravstvenih zapletov, posebej kadar so prisotni dejavniki tveganja, kot so visok krvni tlak ali obolenja srca. Komplikacije, ki so povezane z odpovedjo srca ali jeter ter možganskimi krvavitvami, se večkrat pojavijo pri ljudeh, ki so sicer nagnjeni k tovrstnim težavam. Število ljudi, ki izgubi življenje zaradi tako imenovanih drog za zabavo, je v primerjavi z drugimi substancami, denimo heroinom, alkoholom in tudi zdravili, relativno majhno, a ker mediji kljub temu nesorazmerno pogosto poročajo o takih primerih, jih javnost dojema kot bolj nevarne.
Seveda je najbolj varno, če mamil sploh ne vzamete, vendar če ste se že odločili za to, je bolj varno za začetek vzeti manjši odmerek, na primer četrtino tablete, nato pa počakati vsaj eno uro, da se prepričate, da ni nikakršnega negativnega odziva. Če ste zelo aktivni, spijte vsako uro 500 mililitrov vode; nikoli ne mešajte različnih drog – niti z alkoholom. Glede na to, da v Avstraliji in v drugih državah ni legalnega, neoporečnega vira MDMA, lahko ljudje vsaj s pomočjo kompletov za testiranje, če so na voljo, in informacijah sprejmejo odločitve o uporabi mamil, s čimer zmanjšajo nevarnost. Kadar vedo, da njihove tablete vsebujejo druge primesi, se namreč pogosto odločijo, da bodo zaužili manjši odmerek ali po drogah sploh ne posežejo.