Minilo je nekaj mesecev, pogosto se spomnim nanjo, a čutim nič. Kot bi nekaj v meni pritisnilo na stikalo in izklopilo čustva. In zdaj se pretvarjam, da se to ni zgodilo. Da je nemogoče. Skregano z razumom. Ker smo stari 35 let in nesmrtni. Ne vem. Morda je minilo tudi preveč let, da bi sploh še čutil kaj. Na pogreb nisem šel. Tudi zato, ker ne ona ne jaz ne bi imela nič od tega. Po osnovni šoli sva se videla nekajkrat slučajno na ulici in izmenjala stavek ali dva. Klasični instant klepet o tem, kako se moramo kaj videti in da bi itak počasi morali narediti kakšno obletnico. Kar se potem večinoma tako ali tako ne zgodi. Ona je o meni vse vedela s facebooka, jaz o njej nisem vedel skoraj nič. Razen da je še vedno imela najlepše dolge, temne in goste lase, kar sem jih kdaj videl. Nisem hotel živeti z občutkom, da je bilo zadnjič, ko sva skupaj preživela več časa, na valeti, kjer je bila moja soplesalka - frajerka si je takrat naredila modre pramene - in na njenem pogrebu. Lažem si, da se nič ni zgodilo, da ni umrla in da smo še vedno stari 14 let. Otroci devetdesetih, ujetih v trapast milni mehurček, kjer za vrhunec dobre glasbe velja Britney Spears, kjer se nosijo kariraste hlače znamke Nes, majice Fishbone in kjer radirke dišijo po čigumijih. Egoistično bom spomine zamrznil v času. Ker mi bo lažje. Lažje lagati, da čas ne teče tudi meni. Veliko razmišljam o njej, ki se mi je vselej zdela prezrela, prečustvena in predobrosrčna za svoj čas. Morda je tudi zato odšla toliko prej. Hvala, draga M., za tistih osem let, ko sem bil nate navezan celo do te mere, da sem ti v šali pravil "sestra". In hvala za spoznanje, da jutri ni obljubljen. Smrt je izjemna učiteljica. Ko se vidiva naslednjič, si bova vzela več časa. In vem, da boš še vedno imela najlepše, temne in najbolj goste lase.
Veliko razmišljam o tistih letih - sploh zdaj, ko je čas novega šolskega leta. Pravim, da se zdi, kot da je včeraj, čeravno mi je hkrati jasno, da se je vmes zgodilo vse, kar sem danes. Kako daleč so tista nedolžna leta. Spomnim se prvega šolskega dne. Niti nisem zares vedel, za kaj gre. Mama me je peljala v šolo. Ves škrbast sem stopil v razred, kjer me je pričakalo kakšnih dvajset povsem novih ksihtov in učiteljica s pladnjem šamrol. Ne vem, zakaj šamrol, a še danes si na vsak prvi šolski dan kupim šamrolo. Zdi se mi fora. Tisti dan nisem vedel niti, da ne gre za enkratni dogodek - in bil sem povsem iz sebe, ko mi je mama povedala, da bom moral v šolo tudi jutri in naslednji dan in tako v nedogled. Tistih dvajset ksihtov je iz dneva v dan postajalo bolj domačnih in z veliko gotovostjo lahko danes rečem, da me je vsak od njih zaznamoval bolj, kot si mislim. Še na učiteljice smo se navezali. Takrat smo jim še smeli praviti tovarišice - in ob koncu šolskega leta smo imeli solzne oči mi in one.
Smrt nekdanje sošolke nas je za nekaj dni na facebooku spet povezala. Čeravno smo si samo dopisovali, je kmalu postalo jasno, da se človek v svojem bistvu prav zelo v dvajsetih letih ne spremeni. Ko govoriš z nekom iz svojih šolskih let, se vrneš domov. Zato, pripravite tisto obletnico. Vredno je. Ker jutri ni obljubljen.