V začetku leta 2004 je bilo časopisu Wall Street Journal posredovano poročilo newyorškega mrliškega oglednika, ki je bilo pravzaprav strogo zaupno in ni bilo namenjeno javnosti. Na dokumentu, ki je bil na vrhu opremljen z oznako CONFIDENTIAL (zaupno), je bil datum 17. april 2003, in moški, ki je na ta dan umrl in o katerem je bilo poročilo, se je imenoval Robert Atkins, izumitelj atkinsove diete.

Njegovi oboževalci in zaničevalci

In s tem se je stari spor spet razvnel – spor med gorečimi Atkinsovimi oboževalci in ogorčenimi Atkinsovimi zaničevalci. Medtem ko so privrženci še naprej strastno zagovarjali dieto svojega guruja, za nasprotnike zdaj ni bilo več nobenega dvoma: "Jasno, atkinsova dieta je bila tista, ki je ubila Atkinsa!"
Poleg tega, da bo v tem primeru težko dognati resnico, je Atkinsov popis bolezni tako ali tako zasebna stvar, ki se nas pravzaprav ne tiče. A proti tej domnevi govori dejstvo, da je njegova dieta ena od najslavnejših na svetu, ki izstopa bolj kot katera koli druga.
In Robert Atkins, ki je svojo dieto – bil je pač skromen – poimenoval po sebi, se je z vsemi silami zavzemal za svoj način prehranjevanja. Obstajajo fotografije, na katerih v objektiv moli ponve s pošteno zapečeno slanino in jajci na oko ali z velikim priborom za zrezke pozira pred velikansko pečenko in se uživaško smehlja. Atkins atkinsove diete ni samo zagovarjal, temveč jo je živel.
Dr. Atkins kot zdravnik svojim pacientom poleg tega ni obljubljal le "hujšanja brez lakote", temveč povsem novo življenjsko energijo, dobro počutje in predvsem: zdravje. "Atkinsova dieta je za vaše zdravje učinkovitejša od vseh, kar jih imate na voljo," se je Atkins leta 1992 hvalil v svoji knjigi Revolucija v prehrani in v njej eksplicitno razglasil tudi zaščito pred tisto težavo, za katero se je pozneje izkazalo, da je zaradi nje trpel tudi sam: "Atkinsova dieta je visokoenergetska dieta. Je hitra in trajna rešitev za številne nadloge, o katerih bolniki tožijo svojim zdravnikom: za utrujenost, razdražljivost, potrtost, težave z zbranostjo, glavobole, nespečnost, omotičnost, bolečine v sklepih in mišicah, zgago, vnetje debelega črevesa, zastajanje tekočine v telesu, predmenstrualni sindrom, celo za odvisnost od tobaka. Poleg tega se ob tej dieti nenavadno hitro izboljšajo še druge bolezni, na primer zvišan krvni tlak, sladkorna bolezen in večina srčnožilnih bolezni. Ko sem začel predpisovati dieto, sem bil zdravnik kardiolog in še danes od 30 do 40 odstotkov mojih bolnikov predstavljajo ljudje s srčnožilnimi boleznimi. Lahko si torej predstavljate, da moj uspeh temelji na koristnosti tovrstne prehrane za srce.”

Poljubne količine mesa, nič sladkorja

Atkins je bil utelešenje low carb guruja. Kdor želi shujšati, se po njegovem programu lahko baše s poljubnimi količinami mesa, rib, sira, salam, slanine, masla, smetane in jajc, vendar se mora zato odpovedati ogljikovim hidratom, kot so sladkor, kruh, krompir, testenine in riž. Pri Atkinsu vir energije ni le velik delež maščob, temveč tudi kar precej velika količina proteinov: okoli 30 odstotkov zaužitih kalorij izvira iz – pretežno živalskih – beljakovin. Veliko več beljakovin od 14 odstotkov, kolikor jih zaužijemo običajno. To, da te količine proteinov v nas izzovejo določeno sitost, po prebranem prvem poglavju ne bi smelo biti preveliko presenečenje.

Zakaj številni obupajo?

Seveda si vsak raziskovalec želi pridne, ubogljive testirance. Resničnost pa je takšna, da se le peščica sodelujočih stoodstotno drži priporočenih smernic. (Kar je razumljivo: vedeti morate, da ljudje v znanstvenem eksperimentu po naključju pristanejo v določeni dietni skupini, to se imenuje "randomiziranje". To pomeni, da si diete, ki se je bodo morali odslej dan za dnem držati, ne morejo izbrati sami, in če dieta ni po njihovem okusu, so pač imeli smolo.) Večina testnih oseb bolj ali manj goljufa ali je površna. Malomarnost iz tedna v teden in iz meseca v mesec narašča. To se pokaže pri tako rekoč vseh dietah, v posebni meri pa se kaže pri ekstremnih shujševalnih programih, med katere za mnoge sodi tudi atkinsova dieta.
Tudi to je osupljiva ugotovitev: celo ali ravno atkinsova dieta, ki se zdi v prvem trenutku zares okusna, da ne rečemo prava gostija, za večino od nas na dolgi rok ni tako privlačna, kot se zdi na začetku. Številni zato obupajo.
Ironija pa je, da se prav tu skriva dobra novica. Kajti ravno določene diete, bogate z beljakovinami (Atkins je najbolj znan primer) – naj so, kar se tiče hitrega hujšanja, še tako učinkovite –, so na dolgi rok prej kot ne nezdrave, in "nezdravo" je najbrž zelo mila oznaka.