(INTERVJU) Umetnik in aktivist Nejc Trampuž: Za okoljski boj lahko uporabimo umetnost - in pri tem uspemo!

Nacionalne države in skupnosti so tiste, ki morajo preveriti, na kakšne načine lahko pri škodljivih okoljskih delovanjih zaustavijo velike korporacije. Zvaliti krivdo na posameznika je pogosto iz trte izvito in del kapitalistične propagande. Obenem pa lahko v okoljskem boju veliko stori tudi umetnost, pravi multimedijski umetnik Nejc Trampuž, ki dobre rešitve, za katere se je vredno zavzemati, sporoča skozi multimedijske instalacije. Okoljsko krizo - ter njene morebitne rešitve - skuša s svojim ustvarjanjem približati tudi delu občinstva, ki se v teh tematikah sicer ne počuti domače. Z razstavo Popolnoma drugačna prihodnost, ki so jo sprva predstavili v novomeški Galeriji Simulaker, obeta pa se tudi postavitev v Cukrarni, naslavlja aktualna okoljska vprašanja antropocena in opazuje pospešene spremembe, ki jih s svojim kolesjem poganja pozni kapitalizem. Projekt je bil izveden pod producentsko taktirko zavoda LokalPatriot in konS ≡ Platforme za sodobno raziskovalno umetnost.

Trampuž se sicer ukvarja še s fotografijo in oblikovanjem, poleg tega je aktivist pri Mladih za podnebno pravičnost. Slovenski prostor umetnosti je dobra odskočna deska, obenem pa sta njegova velikost in število ljudi, ki ga spremlja, omejena, pravi. Aktivizem, ki ga živi, vpleta v svojo umetnost, težko pa bi zaključili, da je njegova umetnost tudi neposredno aktivistična. Projekt predstavlja pozitivno naravnane odgovore na različne zagate družbe 21. stoletja ter ob tem ohranja smotrn pogled na našo skupno prihodnost.

Kako misliti soobstoj umetnosti in podnebnega boja? In zakaj ju je vredno prepletati?

Na neki točki študija sem dojel, da lahko z umetnostjo in kreativnim delom dosežem večje množice ljudi, kot jih dosežejo posamezniki, ki se gibljejo v nekaterih drugih sferah življenja. To pomeni tudi, da moram odgovorno izbirati tematike, ki se jim posvečam. Aktivno sem se začel poglabljati v vprašanje, kaj je tema, ki bi jo lahko naslovil - najprej sem se nekoliko bolj usmeril v komuniciranje vpliva tehnologije na družbo, v nadaljevanju pa sem se posvetil okolju, saj sem to prepoznal kot največje vprašanje našega časa. Način, na katerega živimo, namreč ni vzdržen - naslednjih 100 ali 200 let ne bomo mogli živeti na doslej viden način in obenem udobno. Čez nekaj desetletij - če bomo uničevali z enako intenzivnostjo kakor doslej - verjetno ne bomo več živeli dobro. Okoljske spremembe se dogajajo izjemno hitro, hkrati pa se poznajo na dolgi rok. Kar storiš danes, začutiš šele takrat, ko se "naloži" in se čez desetletja izkaže v onesnaženi vodi, v dvigu temperature ... Zdaj smo na točki, ko dosegamo in presegamo planetarne meje, kar pomeni, da se ustvarjajo tudi povratne zanke. Na tej točki se je težko obrniti in vrniti v stanje, preden je človek začel v naravo in okolje posegati tako aktivno, kot to počne danes. Kot umetnik to lahko komuniciram. To je odgovornost, ki jo lahko sprejmem, poslanstvo, ki ga lahko imam.

Imamo problem!

S svojo osrednjo tematiko se ukvarjate že vse tam od leta 2017. Ko se zazremo v vašo umetnost, pa opazovalci nimamo občutka "nasilnega" aktivističnega momenta. Kako to?

V smer, ki jo omenjate, sem se obrnil v zadnjem času. Sem tudi član Mladih za podnebno pravičnost in v sklopu te skupine sem koordiniral lepo število akcij. Sprva sem tudi sam imel negativističen pristop in v zasebnem življenju morda niti nisem tako zelo optimističen. Sem pa - tudi skozi opazovanjem aktivistov, strokovnjakov in širše družbe - ugotovil, da se večji del družbe že docela zaveda, da imamo problem, ne vemo pa točno, kako ga rešiti in kako naprej. To, da večina komunicira na negativističen način, omrtviči ljudi, dela jih prestrašene, pasivne, vdajo se v usodo in živijo lagodno, kakor dolgo pač gre. Toda različni strokovnjaki iz te sfere - psihologi, ekologi, okoljevarstveniki - spodbujajo komunikacijo, ki ni negativna. Morda je treba celo začeti graditi utopijo prihodnosti, ki je seveda nikdar ne bomo dosegli, lahko pa k njej stremimo. Skozi ta projekt sem začel graditi vizijo boljše bodočnosti in upati, da lahko gremo proti njej. Prav umetnost je navadno tista, ki si lahko privošči izstopiti iz znanih okvirov, razmišljati drugače in graditi alternativo. Tudi v preteklosti so bili umetniki med prvimi, ki so sprožili družbene spremembe, in upam, da je to še vedno možno. Morda ima umetnost danes drugačno vlogo, del javnosti jo tudi prezira, o tem sem prepričan. Hkrati pa - upam - še vedno ima moč, da usmerja. Dajmo torej stremeti proti dobremu, ne pa zgolj opozarjati na negativno in se vrteti v krogu ...

Tudi barve, ki jih je opaziti v vaših delih, niso temačne in regresivne.

Ja, občinstvo sem se trudil nagovoriti čim bolj celostno - skozi vsebinski del (komunikacija dejanskih rešitev, ki so bolj ali manj uresničljive) in skozi vizualni del, ki prvega podpira. Velik problem - poleg negativizma - je namreč tudi, da rešitev ne znamo komunicirati. Strokovnih tekstov večinska javnost namreč ne bere, temveč dosežejo specifičen segment ljudi. Skozi projekt sem rešitve poskušal približati vsem plastem družbe in različnim izobrazbenim skupinam ljudi. Razstava je sestavljena iz več delov: najprej je tukaj knjiga (gre za antologijo eko fikcije, ki jo sestavljajo kratke zgodbe, napisane s pomočjo umetne inteligence, in strokovno besedilo, ki ga je napisal Rok Kranjc), in dialogov, ki ponazarjajo diskurz javnosti in stojijo med strokovnostjo in poljudnostjo. Okoljska kriza je interdisciplinalni problem in lotiti se ga morajo vse sfere družbe. Umetniki lahko komuniciramo o prihodnosti, ekologi morajo poiskati specifične rešitve, inženirji morajo razviti tehnologije, ki rešitve omogočijo, psihologi morajo razmisliti, kako zadeve približati javnosti in kako spremeniti vrednote ter načine razmišljanja širše družbe.

Kakšne so konkretne rešitve, ki jih sporočate?

Eden od treh elementov razstave je osem metrov dolg trak, ki vizualizira eno od zgodb knjige: govori o dveh vzporednih svetovih. Prvi je Zemlja, drugi pa svet, kjer ne poznajo avtomobilov - tam so javni prevoz in kolesarske steze razviti zelo dobro. Istočasno imajo ljudje v tem svetu tudi drugačno mentaliteto - družba je skupnostna in poskrbi za šibkejše, izobraževalni sistem in zdravstvo sta dostopna vsem. Tudi dialogi v drugem delu razstave se dotikajo specifičnih tematik - proizvodnje energije, ki je eden večjih onesnaževalcev (razstava razloži, kateri so alternativni načini proizvodnje in kakšni problemi jim pritičejo - eden večjih problemov je recimo ta, da moraš imeti za hranjenje energije, pridobljene na zelene načine, velike kapacitete skladiščenja, ker pri pridobivanju obstajajo viški in nižki). Razstava naslavlja tudi prehrano (oddaljiti se moramo od proizvodnje mesa in se približati rastlinski prehrani), bivanje (hiše iz naravnih materialov, energetska učinkovitost stavb) ... Tudi zgodbe se dotikajo podobnega in sporočajo, da se je treba oddaljiti od monokulturne proizvodnje hrane in namesto tega posnemati naravo in ravnovesje med različnimi vrstami. Raziskujejo alternativne načine bivanja in življenja, ki so precej dosegljivi - le spremeniti je treba način razmišljanja. Seveda so v svetu prisotni zelo močni lobiji, ki jim gre za dobiček in ki se jim je težko upirati. A namesto tega, da se dajejo finančne injekcije naftni industriji, je treba vlagati v železniško in avtobusno infrastrukturo. To niti ni tako velika utopija.

Umetna inteligenca je novo orodje, uporabimo ga

Kot orodje pri ustvarjanju razstave vam je služila umetna inteligenca. Se je - tudi v umetnosti - še vedno držijo določeni stereotipi?

S tem projektom (in z umetno inteligenco) sem se začel ukvarjati že pred dobrim letom. V tem času je bil napredek na tem področju enormen. Ljudi to seveda prestraši in morda na nekaterih nivojih celo upravičeno - tudi meni je malo strašljiva. V resnici bo transformirala umetnost. Danes lahko s pomočjo umetne inteligence sproduciraš stvari, ki jih prej nisi mogel, pri tem si hitrejši, manjše skupine ljudi lahko naredijo stvari, ki so bile poprej rezervirane za velike produkcije. Morda bodo določene sfere kreativcev in umetnikov zaradi tega napredka izgubile posel - varno je dejati, da bo nekatere naloge veliko ceneje in časovno ugodneje zaupati umetni inteligenci. Obenem pa to ni omejeno zgolj na umetnost - umetna inteligenca zelo dobro piše kode, zato bo vplivala tudi na programerje in druge poklicne skupine. Po drugi strani pa je to samo novo orodje - razmišljati moramo, kako ga uporabiti na odgovoren, pozitiven način in za dobre cilje. Istočasno je namreč lahko zlorabljena tudi za slabo - kakor vsaka tehnologija v zgodovini. Inovacijam in prihodu novih orodij se pač ne moremo izogniti. Sam umetne inteligence nisem častil, je pa bila uporabna kot orodje, da sem lahko bolj uspešno in na nekoliko drugačen način spisal besedila in jih nadalje vizualiziral.

A to je še vedno vam lastna poetika, kajne?

Tako je. Moje izrazno sredstvo je kolaž. Z umetno inteligenco sem generiral koščke celote - tako v besedilih, še bolj pa v vizualnem delu. Bil sem tisti, ki se je odločil, kako koščke sestaviti skupaj. Človek je obenem vedno tisti, ki da umetni inteligenci izhodišče - kako naj besedilo izgleda, o čem naj piše ... Sama od sebe ne naredi nič! Ti ji ponudiš izhodišče, ona pa stvar zapelje v svojo smer. Ne bi rekel, da je kreativna, je pa zelo dobra pri analizi, reproduciranju in kombiniranju različnih konceptov. Če pa gledamo obrtniški del kreativne industrije, lahko sklenemo, da ga v določenem segmentu morda res lahko nadomesti. Nekaj, kar bi človek risal tri dni, umetna inteligenca naredi v pol minute. Naloga vseh nas je, da razmislimo, kako lahko z njeno pomočjo dvignemo nivo in hkrati ostanemo za krmilom.

Tudi v umetnosti pa je, kakor pravite, veliko stigme, in v tem času prihaja do velikega pretresa. Če se postavimo v leto 1920, ugotovimo, da je tedaj, ko je prihajala v ospredje, tudi avantgarda vzbujala precej odpora. Danes pa je avantgarda razumljena kot prava umetnost. In kaj se je denimo zgodilo, ko je v osredje prišla fotografija? Kar nenadoma je bila sposobna zajeti resničnost, prej so to počeli slikarji. Verjamem, da bo tudi umetna inteligenca umetnost hudo pretresla, po drugi strani pa bo odprla nove možnosti. Umetna inteligenca je sposobna analize ogromnih količin podatkov, kar pomeni, da tudi o varstvu okolja ve zelo veliko. Tudi jaz sem se spraševal, kaj o reševanju okoljske krize misli ona - vedeti pa morate, da ona ponudi odgovore, ki jih prebere drugje - zelo se razlikujejo tudi glede na to, kako kot spraševalec tvoriš določeno vprašanje.

V zadnjem času se je v okoljski boj umetnost "vmešala" tudi dobesedno - denimo z nekaterimi akcijami nad umetniškimi deli (polivanje juh, omak ipd.) Kako vidite ta del okoljskega boja?

Osebno proti temu nimam nič - vsaj večina teh juh v glavnem ni poškodovala nobenega umetniškega dela. V resnici so to akcije, ki javnost razburijo do mere, da se začne diskurz. Na tak način delujejo tudi okoljevarstvena aktivistična gibanja. Akcije šokirajo, da ljudje o njih začno govoriti. Problem v polivanju juh pa je, da gre za negativno nastrojenost - ta vidik se mi torej ne zdi najbolj konstruktiven. Treba pa je vedeti, da če v aktivizmu (skozi komunikacijo) nisi zelo agresiven, velikokrat nisi slišan, saj je informacij in dogajanja v naši družbi danes izjemno veliko, preveč. Če ne narediš nekaj šokantnega, mediji o tebi ne pišejo, novica se ne širi po družbenih omrežjih ... in nazadnje nisi dosegel nič. Spontano se zgodi to, da se skozi aktivizem nekoliko radikaliziraš in počneš stvari, ki so na robu sprejemljivega - s tem pa dosežeš, da se o tem govori. Istočasno pa se določena sfera ljudi temu začne neizogibno upirati. To je torej dvorezen meč. Gotovo se je določena mera "radikalizacije" zgodila tudi meni - prej nisem bil aktivist in nisem imel opravka s tveganimi situacijami (skozi naše akcije pa je prišlo tudi do tega). Konec koncev sem šel tudi v okupacijo v gozd na Poljsko za teden dni. Ne morem se primerjati s tistimi, ki so tam živeli leto dni in ga branili ves ta čas, a takrat sem tvegal, da tja pride policija in nas vklene. Tja sem se šel učit, da bi po potrebi to prinesel tudi v naš prostor in razširil informacije o dogajanju. To smo delali za višje dobro - kot umetnik imaš, se mi zdi, več svobode, da si radikalen. S tem ne izgubljaš integritete.