V NEDELJO

(INTERVJU) Marjan Pungartnik: Zapravljene priložnosti so mariborska realnost

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
S predstavitve glasil Ozare in ŠentLenta
Osebni arhiv

V minulem letu je prejel velenjico, čašo nesmrtnosti na Lirikonfestu v Velenju za vrhunski desetletni pesniški opus in nagrado za življenjsko delo Hrvaškega književnega društva z Reke. Ob številnih literarnih delih bi dve pesniški zbirki Marjana Pungartnika še posebej bilo dobro prebirati, Za zvezdno mizo, izbor pesmi, nastalih po letu 2000, in Oglej, čas, pozabljenje/Aquileia, tempo, oblio (v prevodu Jolke Milič), naslovno pesem je skladatelj Marjan Šijanec uglasbil. Njegovo literarno delo so tudi številni prevodi, uvajanje pomembnih, a nepoznanih avtorjev obrobnih literatur, tudi prvi prevodi mariborskih avstrijskih avtorjev. Bil je tudi urednik Dialogov, leta 1995 je ustanovil prvo slovensko literarno revijo Locutio.

V Ljubljani ste v sedemdesetih letih študirali (novinarstvo) v za slovensko literarno zgodovino in nasploh slovensko identiteto pomembnem obdobju. Česa se iz tistega časa najraje spominjate? Kaj je bilo najpomembnejše?

Najraje se spomnim literarnega maratona, ki je bil resnično generacijsko doživetje, tudi prijateljskega vzdušja, ki je bilo prisotno v njem. Rad se spomnim študentske organizacije, ki je stala za vso raznolikostjo študentskega gibanja. Dela na Radiu Študent. Druženja s profesorji, kot sta bila dr. Janez Milčinski ali Breda Pogorelec, kakršnakoli je že bila. Pomembni so bili svoboda in brezkončni pogovori o vsem mogočem. Kozmopolitizem. Bogati stiki z Zagrebom, Beogradom, Novim Sadom, Sarajevom. Odprtost. O tem govorita dva zbornika o študentskem gibanju. Na žalost se je izteklo vse v nek kisel, nedomiseln, antiintelektualen, lokalen liberalizem. Zapravljena priložnost, kot mnoge druge. V tem gibanju se je rodilo marsikaj, kar je predstavljalo velike inovacije v osemdesetih: ekologija, ženska in spolna gibanja, kontrakultura.

"Delo z ljudmi iz Ozare in ŠentLenta, v literarnih delavnicah za starejše je velik svet in tudi angažma proti mainstream literaturi."
Marko Vanovšek

Kaj ste (študentje) v tistem času gradili, vzpostavljali, dopovedovali?

Prizadevali smo si za avtonomno univerzitetno kulturo, inicirali institucije, kot sta ŠKUC, Časopis za kritiko, bili so poskusi založništva, gledališčniki so naredili Glej po vzorcu zagrebškega ITD, Zagreb je bil glede tega dosti pred nami. Ta prizadevanja so se pozneje popolnoma izgubila. Tudi v Mariboru univerza za to nima posluha. Bi pritrdil temu, da univerza, ki nima svoje košarkarske in veslaške ekipe, galerije, gledališča in založbe, ni univerza.

Kamorkoli greš, je življenje

Mesto brez umetnosti in kulture tudi ni mesto. Kako ste si vi prizadevali, da bi Maribor bil?

Uredil sem blizu 400 knjig in jih izdal in oblikoval 350. V mojem mandatu urednikovanja Dialogov smo napravili res odprto revijo. Bila je druga za privilegirano Novo. Veliko smo sodelovali z avstrijsko Štajersko in z Italijo. V svetu za kulturo smo premaknili marsikaj, tudi za to se mi lahko zahvalijo, da smo ubranili ime Lenta, ki sta ga Hartman in Vrišer napadala. Kamorkoli sem šel, sem ustanavljal razstavišča in galerije. Literarne delavnice vodim redno tedensko od leta 1980, začel pa sem z njimi dve leti prej. Takrat za mlade literate ni bilo veliko, če zdaj to komu očitam, so užaljeni. Po letu 1992 vodim tudi delavnico za starejše avtorje. Marsikaj se je rodilo iz delavnic, tudi Literarna hiša, tudi revija Locutio, tudi srečanja za starejše avtorje so pomembna, četudi mi nekateri pisateljski kolegi pravijo, da se ukvarjam s starimi babami.

Vam to, da ste bili vodja marksističnega centra in urednik kulturnih strani v Komunistu, kdo očita? Sta to slabi referenci?

Mislim, da ne. Moje reference, ki so me onemogočile, so druge, izobrazba, recimo, in da sem si stalno izmislil kaj novega. Kritičnost. Delavnost. To, da nisem v nobeni stranki. Da nisem v kakšnem influence klubu. Da nimam časa za popivanje s pomembnimi ljudmi. Res pa je, da ljudje, ki so nekoč bili hudi komunisti, potem pa so hitro šli na drugo stran, zmrznejo, ko jim to povem. A to je njihov problem. Ob prevratu sem prišel na črno listo in so tudi "prijatelji" napravili vse, da ne bi kam zlezel. Kdo se pa še spomni marksističnih centrov! Tja sem prišel po tem, ko sem se odločil, da univerzitetne kariere nočem. Hotel sem napraviti nekaj, kar bi bilo odzivno, kritično središče na univerzi in v partiji. Nič hujšega za obe, ki sta dovoljevali samo poslušnost. Po konfliktu, ki sem ga imel s Fištravcem in Krambergerjem, ko me je slednji fizično napadel (na veliko zadovoljstvo Večera), sem videl, da tudi skupnost na univerzi ni moje mesto. Bilo mi je dosti njihove in partijske dvoličnosti in sem pristal na to, ko me je neki krivogledi hlačar s SZDL poslal v Kumrovec delat na politični šoli. Najbrž da bi me odstranili z Maribora, ker za partijo nisem bil kdo ve kako prijeten, neprijetno pa je bilo tudi za tiste, ki so marksistični center videli po svoje.

Kako je bilo v Kumrovcu?

Tam je šele bil halo. To je bilo sršenje gnezdo naraščajočih jugo nacionalizmov, uradniške arogance, prihajajočega Miloševića, idiotizmov brez konca. Neprestano sem bil na tapeti. A jaz sem to izkoristil in sem se usmeril drugam. V Kumrovcu in v Zagorju sem našel zanimive in dobre ljudi, na katere sem se naslonil za kasnejše dobro kulturno sodelovanje, ko so se na vrhu Slovenci sabljali s Hrvati. Posvetil sem čas sebi, znova prebral Biblijo, Koran, Talmud in še albanski kanon Leka Dukadžinija, napisal sem pesniško zbirko, ki še zdaj čaka na izid, poslal sem v rit politiko, naslonil sem se na prijatelje iz tujine. Nekoč prej, ko sem odhajal v vojsko, mi je Darka Podmenik napravila poslovilno zabavo in tam je bil kot dar z neba tudi Andrej Oton Zupančič, ki mi je naklonil deset minut pogovora. Kamorkoli greš, je življenje, mi je rekel. In tega sem se držal.

Kar imamo, smo sami hoteli

Prejšnji sistem je uzakonil spreminjanje, potem se mu je vse obrnilo na glavo. Prestavljanje stvari nazaj tudi ni dobro. Kako ste gledali in gledate na politiko?

Kar imamo zdaj, smo hoteli sami. Taki smo. Nočem biti eden od tistih, ki si stalno izmišljajo nove teorije in stalno krivijo za nesrečo druge. Ne sledim medijem. Dobro se živi brez njih, izvem pa veliko. Ne poznam nobenega poslanca ali mestnega svetnika, ker jih nisem srečal na nobeni literarni prireditvi. Poznal pa sem graška župana Stingla in Nagla in onadva mene, poznal sem zagrebškega župana, poznam župana Krapinsko-Zagorske županije, načelnika občine Hum na Sotli in z varaždinskim sem se srečal, poznam ljudi iz italijanskega Vidma. Oni se veselijo stikov z Mariborom, naši jih prezirajo. Ministra za kulturo sem pred osamosvojitvijo srečeval celo na cesti, potem skoraj nikoli več, nikjer. Politika je destruktivna. Tako se je ogibam in ona se ogiba mene. In smo oboji srečni.

Literarni večer v Mariboru leta 1978, ob Pungartniku (stoji) so Brvar, Jančar, Cerovšek in Gajšek
Osebni arhiv

Zdaj je veliko negativizma, žrtev, domnevnih žrtev, političnih lupingov. Trpijo vrednote in zdrava pamet. Kakšen je ta čas?

Čas je res težek. Rodil pa sem se po vojni, nikomur nisem storil nič žalega, da bi bil moja žrtev. Od doma pa sem gledal, kako so piloti na slovenjegraškem letališču izvajali lupinge in en pilot se je celo ubil, ker ga ni zvozil. Za to moraš imeti želodec. Nisem še videl ptice, da bi kar tako delala lupinge. To je nenaravno in zato je najbrž čas tudi zaradi tega res težek. Eni delajo lupinge in je povsem običajno, da ti prisluškujejo, da te ovajajo, da o tebi pišejo laži in potem jih objavljajo v zgodovinskih delih.

S katerimi verzi bi opisali našo sedanjost in prihodnost? Kdo od avtorjev, ki ste jih brali, dobro ilustrira zdajšnje razmere?

Sestra moja, življenje, se tudi danes razliva, bi dejal, vendar se poezija giblje drugje, nikoli nisem pisal gesel za politične zbore in ne za domovino. Fascinirala me je Ankerjeva podoba bralke ob oknu, recimo. Escherjev relativizem, Blatnyjeva norost, Vrazov nezmerni nič, ki se začenja onstran vsega. Niti svojih krajev nimam niti svojih ljudi, bi bil verz, ki izraža moje doživljanje sveta. Vedno sem imel srce za zaničevane ali omalovaževane ljudi in avtorje, za Vraza, za Cimpermana, za Tanca, Mrzela, za Pevca, Gajška, Srebrničevo, za Dobravčevo, in to je moj pesniški angažma, ki se tepe s slepimi pismouki. Rad delam z ljudmi iz Ozare in ŠentLenta, rad delam v literarnih delavnicah za starejše, to je velik svet in tudi to je moj angažma proti mainstream literaturi. V Turkmeniji je v 18. stoletju Döwletmämmet Azadi napisal: "Ko zatiraš svoje ljudi, o, šah, lomiš vejo pod seboj! Če je samovolja šaha za vse zakon, vedite vsi, da šah ni razsoden." In štiri tisoč let stari zapisi so razumnejši od današnjih razmer, kot je skoraj vsakdo že doktor nekakšne znanosti, a se njihova pamet nikogar ne prime.

Kulturna prestolnica za zaslužke

Maribor je bil kulturna prestolnica Evrope in to ni ostal.

Bil sem v Gradcu, v Plznu in v Pecsu in Maribor je odnesel od tega najmanj, nič. V ospredju so bili zaslužki, mariborske kulturne institucije so se izkazale za nesposobne spopasti se z razvojnimi izzivi. In takoj so podjetje tudi zaprli, da ja ne bi bilo kakšnega razvoja. To je posledica strankarskega kadrovanja in odsotnosti razvojnih vizij. Dialogi so pred leti objavili zvezek Maribor jutri in, milo rečeno, tam se vidi, kako malo je razvojnega razmišljanja. Ni prihodnosti. Zato tudi nismo zmogli iz kulturne prestolnice izvleči karkoli. A eno je bilo dobro, interes za kulturna dogajanja se je v valu dvignil in potem do 2015. leta upadel, padel in se stegnil. V običajni pragmatizem.

"Mariborčani si želijo kaj boljšega od tlakovanega trgovskega in gostilniškega raja."
Igor Napast

Se tu vseeno da primerno živeti?

Da se živeti v Mariboru, tudi kot tujec, če imaš dobro knjižnico, javno in svojo. Po svoje. Početi to, česar drugi zaradi sebičnega virusa SZSR nočejo ali ne znajo. Se pa z običajnimi ljudmi da živeti normalno, kar se niti s kulturniki, niti z literati, niti s pomembnimi ljudmi vedno ne da. Malo je včasih komično, ko tako kričijo, ampak to je tukaj znak dobrodušnosti. Maribor je toleranten nad slovenskim povprečjem. Čudi me le, da ljudje tako malo poznajo svoje mesto.

Se mesto sebe zaveda?

Nočem biti eden tistih, ki iščejo identiteto Maribora. To je mesto, kjer živi sto tisoč ljudi, za katere je odgovorna občina, identiteta gor ali dol. Identiteta je totalitaren besednjak, Poleg tega je to statičen pojem, življenje v mestu pa je takšno, kakršno je zdaj. Kakršnega ljudje čutijo. Če se morajo voziti na delo v Avstrijo ali če sploh ne dobijo dela, če gredo gledat zanič gledališko predstavo, če je kakšen uradnik ohol in zoprn, če si želijo boljšo izobrazbo, jih ne briga za identiteto mesta, želijo pač kaj boljšega od tlakovanega trgovskega in gostilniškega raja. In nikogar ni, da bi videl te frustracije, kajti niti strank niti občinskega svetnika ni, ki bi se zanimali za to. Za Ludvika Mrzela (pisatelja, časnikarja, gledališčnika tudi v Mariboru, op. p.) je bil Maribor Magadan (odročno mesto na na ruskem Daljnem vzhodu, op. p.). V unitarni državi z odkrito dominacijo Kranjske zbledi vse. Naj bo Štajerska regija in Maribor njeno središče, česar si Slovenija ne upa napraviti. Če smo že nori in kmetavzarji, kot so govorili o Štajercih v Ljubljani, bodimo nori na svojem. Na koncu koncev, če hočeš živeti, za to ne potrebuješ Kranjske, ki se v zgodovini za obrobje nikoli ni zanimala. Potrebuješ policentrizem in lokalno samoupravo, česar zdaj ni.

Nakupovalno središče Europark je polno, Gosposka pa ni več preozka.

Polna je tudi Poštna. Tam je fun, fun je pa zakon. Lahko piješ in se pogovarjaš, vmes pa še kaj poslušaš, vidiš, neobvezno. Nič zahtevnega. Ampak rekel sem, da ne bom kritiziral, tega nihče v Mariboru ne mara. Ulice pa tudi niso zadosti široke, da se ne bi zaletavali z različnimi mnenji. Definitivno pa ni urbanizma ali razvoja. Tlakovalcev pa, kolikor hočete.

V Mariborski literarni hiši je še vedno poezija. Zakaj je bila in je pomembna?

Ne vem, ali je pomembna. Najbrž ni. Leta 2012 smo napravili iz dotacije 14 tisoč evrov 180 prireditev, toliko, kot je dobil honorarja (po poročilih) en sam avtor. Bili smo imenovani v nasledstvo EPK-ja, ampak občina je ta predlog splaknila. Dolgo smo bili največji organizatorji literarnih prireditev. Po letu 2012 so prišle v modo kot oblika nizkoproračunske dejavnosti, ko so videli, da to gre in da to lahko počne vsakdo. Ja, nekaj poezije je le ostalo.

Greste v korak s časom?

S kakšnim časom? S temi tremi leti evropskega in svetovnega norenja z zaslužkom od epidemije covida? Ko smo bili v koncentracijskem taborišču. Ne, s tem ne. Sicer pa je za nekomercialne dejavnosti vedno prostor. Od države financirane organizacije in institucije imajo denar, zaposlene, ki morajo nekaj početi in naj to počnejo. V zadnjem času je izšlo veliko knjig in jih moramo predstaviti. In je veliko avtorjev, ki se jih splača predstaviti.

Kaj vi zdaj pišete? Kaj nastaja?

Ah, sami stari dolgovi. Precej jih je. Vsaj tri zbirke. Brevir za prihajajoče avtorje. Pevski muzikal za moj Legen, kjer sem se rodil. Zgodbe iz mojega življenja. Nova izdaja Petreja s tepke. O, še veliko drugega, novega.

Kaj bi še povedali v tem pogovoru?

Nočem imeti zadnje besede. Tisti, ki bo odšel zadnji spat, naj ugasne luč.

Želite dostop do Večerovih digitalnih vsebin?
Izberite digitalni paket po vaših željah in si zagotovite dostop do spletnih vsebin na vecer.com že za 1,49 €
Želim dostop

povezani prispevki

Sposojene vsebine

Več vsebin iz spleta

Spletni portali družbe Večer mediji d.o.o. (vecer.com in podstrani) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh?