(INTERVJU) Janko Boštjančič, direktor Parka vojaške zgodovine: Predrzen projekt, ki se je zdel utopičen, je uspel

Jana Krebelj
24.12.2023 03:00

Park vojaške zgodovine v Pivki danes sodi med najmlajše in hkrati najuspešnejše slovenske muzeje. V manj kot dvajsetih letih mu je uspelo postati najbolje obiskana tovrstna ustanova v Sloveniji.

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Janko Boštjančič: "Nekoč je bilo v muzejih kot v cerkvah, kjer vlada sveta tišina, zdaj je v ospredju doživetje."
Jure Klobučar

Ambicije, ki jih razkriva Janko Boštjančič, direktor Parka vojaške zgodovine v Pivki, kažejo, da v tem centru ne nameravajo spati na lovorikah. Boštjančič je direktor že od ustanovitve Parka, še prej pa je sodeloval pri snovanju zamisli o tem muzejskem in turističnem centru. Načrti so se na začetku prenekateremu domačinu zdeli utopični.

Še vedno se zdi skoraj neverjetno, da je iz te podrtije v manj kot 20 letih nastal najbolje obiskan muzej v Sloveniji. Kakšen je bil recept za to?

Res je bil splet srečnih okoliščin, da smo v Pivki iz teh podirajočih se vojašnic vzpostavili muzejski kompleks. Pomembno je bilo, da je Občina Pivka v tistih letih v tem prepoznala svoj osrednji razvojni projekt na področju turizma. Bil je tudi milosten čas evropskih sredstev, ki smo jih s pridom izkoristili; Park vojaške zgodovine je brez dvoma eden boljših primerov porabe evropskih sredstev pri nas. Seveda je k uspehu pripomogla predanost ekipe, ki je v muzeju prepoznala tudi osebni izziv. Kombinacija vseh teh dejavnikov je Park vojaške zgodovine pripeljala do tega, kar je danes.

Na začetku močni zadržki

Verjetno pripomore tudi ugodna lega tik ob glavni cesti, ki pelje proti Reki in Kvarnerju.

Gotovo je ugodna lega prednost, ne nazadnje pa je to turistično območje. Deset kilometrov stran je Postojnska jama, le malo dlje so Predjamski grad, Škocjanske jame, Lipica, mimo nas pelje cesta proti Kvarnerju. Večkrat izpostavljamo, da je bil pred desetletji turizem v Pivki kljub ugodni legi nerazvit. Takrat je bila vojska omejujoč dejavnik, zaradi nje ni bilo turizma oziroma je bil v prejšnjem sistemu zaradi velike vojašnice in vojaškega poligona z družbenimi plani zelo omejen. S Parkom vojaške zgodovine smo tako prisotnost vojske, ki je bila prej omejujoč dejavnik, spremenili v razvojni potencial.

"V naslednjem letu se lotevamo zavezniških bombardiranj Slovenije med drugo svetovno vojno, Maribor je bil eno najbolj bombardiranih mest v Evropi."
: Jure Klobučar

So se domačini že navadili na to spremembo in znajo izkoristiti sinergije, ki jih ustvarja vojaška dediščina?

Počasi, mogoče bolj počasi, kot bi si želeli, ampak zaznati je vse večjo sprejetost Parka vojaške zgodovine. Na začetku, so bili res močni zadržki. Po svoje domačine razumem in nikomur ne zamerim, kajti projekt je bil res predrzen. V takšni lokalni skupnosti ga je bilo na nek način težko sprejeti, ker ni bilo nobene tradicije turizma. Tudi zaradi negativnega odnosa do vojske je bilo težko narediti ta salto in vojaško dediščino spremeniti v razvojno zgodbo. Vse skupaj se je zdelo res nekoliko utopično.

Kaj je največji doprinos muzeja širšemu okolju?

Muzej je ustvaril nekaj delovnih mest, postal je turistična atrakcija, kar se odraža v gostinskih storitvah, prenočitvah in podobnem. Pomembno je vplival tudi na prepoznavnost Pivke in jo vrisal na turistični zemljevid. To daje pomembno spodbudo še drugim turističnim ponudnikom v občini in regiji. V širšem kontekstu pa se mi zdi pomembna krepitev pestrosti turistične ponudbe v regiji in na nacionalnem nivoju.

Kaj opažate pri gostih, ki prihajajo k vam? Kaj najprej pade v oči domačim gostom in kaj tujim?

Dojemanje naše muzejske ponudbe je pri gostih, domačih in tujih, zelo različno. Ene fascinira tehnika in vidijo v tankih, podmornici, letalih zaradi njihove velikosti in eksotičnosti neke vrste dinozavre. Druge zanima zgodovina, dogajanje in zgodbe, ki stojijo za predmeti, spet tretje osebne zgodbe, ki jih predstavljamo na muzejskih razstavah. Naša nosilna razstava Pot v samostojnost prikazuje osamosvojitev Slovenije. Zasnovali smo jo za domače, slovenske goste - njihovo razumevanje in doživljanje, ampak razstava, bolj kot bi človek pričakoval, zanima tudi tujce.

Vedno se najde kdo, ki se spotakne ob obstoj vojaških muzejev, češ da poveličujejo orožje. Kako vi gledate na to? Kakšno je poslanstvo ustanov, kot je vaša?

V vojaških muzejih vedno obstaja ta precep. Park vojaške zgodovine poskuša s prikazovanji in opisovanji vojaške zgodovine opozarjati na pomen miru. To je naše pomembno poslanstvo. Vojaška zgodovina je v osnovi temačna, mogoče tudi neljuba, ampak je del zgodovine tega prostora. Bilo bi nepošteno do naših prednikov ta del zgodovine zanemarjati, ker nam ni všeč ali pa imamo do njega predsodke. Vedeti moramo, in na to v Parku tudi opozarjamo, da Slovenci posedujemo eno od vojaško strateško najbolj pomembnih območij v Evropi. Zgodovina nas ni in nas žal tudi ne bo puščala ob strani. Globalnemu dogajanju se na tej lokaciji preprosto ne moremo izogniti. Nismo Švica, ujeta med gorske verige, ali pa Skandinavija na daljnem severu Evrope. Slovenija je na vozlišču poti, ki so strateško silno pomembne, in ta geografska danost se odraža tudi v naši pestri vojaški zgodovini. Lahko bi rekli, da je lega Slovenije blagoslov in prekletstvo hkrati.

Prav območje Postojnskih vrat je od nekdaj strateško pomembno.

Postojnska vrata so v tem pogledu eno najpomembnejših območij v Evropi, kar je v veliki meri oblikovalo zgodovino tega prostora. Vojaški strategi jim pravijo tudi "Vrata Italije", saj se te ne da braniti v furlanski nižini. Zavedajoč se tega moramo gledati na italijanske apetite v tem prostoru.

Kako daleč v preteklost v Parku raziskujete vojaško zgodovino slovenskega prostora?

Smo pooblaščeni muzej za vojaško zgodovino nacionalnega prostora, zanima nas zgodovina od pradavnine naprej. Park vojaške zgodovine je vključen tudi v nekaj arheoloških projektov; nimamo ekipe arheologov, ampak sodelujemo pri predstavljanju rezultatov arheoloških raziskav. Neposredno za Parkom leži izjemno bogato arheološko območje, ki zajema taborski greben in se vleče od Pivke pa tja do Šembij. To območje ponuja izzive tudi za nadaljnji razvoj Parka vojaške zgodovine.

Pravzaprav ste muzej, ki lahko in situ, na kraju samem, ponuja dejavnosti in oglede.

Da, že zdaj Krožna pot vojaške zgodovine pelje na Primož, po pokrajini, kjer kot v nekakšnih slojih ležijo obdelovalne terase, podrta obzidja, ostanki železnodobnih naselij … vse do italijanske utrdbene linije Alpskega zidu. Ob poti je še nešteto strelskih jarkov, raznih zaklonov, ki so jih kopale avstro-ogrska, italijanska in nazadnje še jugoslovanska vojska. Naprej se navezujemo na Šilentabor, kjer sta bila ob koncu srednjega veka grad in protiturški tabor združena v enoten utrdbeni kompleks, največji pri nas. Območje je zgodovinsko res izjemno bogato, tako da lahko obiskovalci del tega, kar vidijo na razstavah, doživijo še na sprehodu v okolici.

Najbolj prepoznavni največji eksponati

Svet zavoda vam je potrdil nov direktorski mandat. Kaj nameravate v prihodnjih štirih letih v Parku še nadgraditi in dodatno ponuditi obiskovalcem?

V Parku imamo ambiciozne načrte. Večji strateški projekti sicer čakajo na možnosti financiranja s strani EU. Gre za enega od velikih nastanitvenih objektov stare kasarne, ki je še neobnovljen in ga nameravamo napolniti s celovitim muzejskim prikazom nacionalne vojaške zgodovine od najstarejših časov do sodobnosti. Imamo pa tudi gradbeno dovoljenje za še en paviljon, ki bi zagotavljal prostor za vse velike eksponate, ki še čakajo na to, da bi jih primerno prezentirali in trajno hranili. Seveda pa je v igri tudi cel kup muzejskih projektov, ki niso vezani na investicije v zgradbe. Kot imamo zdaj razstavo o padlih ameriških letalih, pripravljamo tudi razstavo o padlih britanskih letalih. V kratkem bomo postavili razstavo o Alpskem zidu, italijanski utrdbeni liniji. To bo neke vrste interpretacijski center dediščine, ki leži ob celotni rapalski meji.

"Podmornico P-913 Zeta smo dobili leta 2011 kot donacijo Republike Črna gora. Še vedno je ta podmornica naš najbolj prepoznaven eksponat."
Park vojaške zgodovine Pivka

Nameravate v Park pripeljati še kakšen velik eksponat? V preteklosti ste jih kar nekaj, tudi zanimivih za kamere.

Največji, XXL-eksponati so najbolj prepoznavni. Predvsem z njimi smo se zavihteli na vrh prepoznavnosti in obiskanosti. Začelo se je s podmornico, nadaljevalo z lokomotivo, pred dvema letoma še s policijskim čolnom P-111. Nismo brez novih ambicij, je pa še prezgodaj, da bi kaj obljubljali.

Kakšno je zdaj življenje policijskega čolna, katerega pot z Obale do Pivke smo lahko spremljali tudi v vseh informativnih oddajah?

Z ministrstvom za notranje zadeve in policijo smo sredi priprave čolna za muzejsko interpretacijo. Računamo, da bomo v prvi polovici prihodnjega leta obiskovalcem že ponudili ogled notranjosti čolna. Morda ta policijski čoln na prvi pogled ne sodi v Park vojaške zgodovine, vsekakor pa gre za pomembno dediščino. To je prvi čoln te države in na nek način izraža naš nacionalni odnos do suverenosti našega morja in do njegovega varovanja. Služil je tudi kot protokolarno plovilo, saj so z njim po slovenskem morju popeljali celo vrsto tujih predsednikov držav in vlad. Z vidika nacionalne dediščine je torej izjemno pomemben eksponat in težko bi si odpustili, če bi šel v prodajo ali razrez. Veseli in ponosni smo, da smo ga v tisti drzni akciji spravili do Pivke.

Pravilno domnevam, da je eden najbolj obiskanih eksponatov podmornica?

Podmornico P-913 Zeta smo dobili leta 2011 kot donacijo Republike Črne gore. Še vedno je ta podmornica naš najbolj prepoznaven eksponat, obisk notranjosti podmornice pa najbolj zaželen in najbolj pohvaljen del obiska v Parku vojaške zgodovine.

Skrivnostna enigma

Kateri eksponat vam osebno največ pomeni, se vas je najbolj dotaknil zaradi svoje zgodovine, pomena?

Zadnji dve leti sem se veliko ukvarjal z enigmo, nemškim šifrirnim strojem, ki smo ga v Park dobili z donacijo leta 2021. Pokazalo se je, da ta predmet nosi posebno zgodbo. Gre za enigmo, ki je bila potopljena skupaj z nemškim lovcem R15 v noči na 17. april 1945 med Savudrijo in Umagom. Enigma je že sama po sebi ena največjih skrivnosti druge svetovne vojne, prav tako pa tudi zavezniška operacija Ultra, v kateri so razbili šifro enigme. Gre za premalo obdelano in poznano poglavje druge svetovne vojne. Ker v Sloveniji in tudi v sosednjih državah ni nobenega večjega muzejskega prikaza te teme, smo se je lotili mi. Poleg mene je soavtor razstave dr. Andrej Gaspari z oddelka za arheologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Razstavo smo postavili kot začasno, glede na veliko zanimanje in dejstvo, da je edina tovrstna razstava v soseščini, pa bo ostala stalna. Verjetno bo v naslednjih letih deležna določene nadgradnje. Razstava odpira nove poglede na drugo svetovno vojno ter na pomen obveščevalnih in informacijskih dejavnosti v njej. Enigma oziroma operacija Ultra sta pomembno vplivali na izid vojne, v določeni meri celo botrovali izidu. Težko bi si privoščili, da bi to temo zdaj kar umaknili iz muzeja."

Kakšen je trend pri postavljanju muzejskih razstav in predstavljanju dediščine?

Nekoč je bilo v muzejih kot v cerkvah, kjer vlada sveta tišina, nato je bil kaka tri, štiri desetletja trend to, da si se lahko česa dotaknil, kaj otipal, zdaj pa je v ospredju doživetje. V Parku vojaške zgodovine poskušamo temu trendu slediti s simulatorji letenja, obiskom notranjosti podmornice pa tudi z voznim delom zbirke. Doživetja bodo brez dvoma v naslednjih letih, mogoče tudi desetletjih krojila oblikovanje in razvoj muzejev.

V muzeju se tudi na predavanjih, ki jih pripravljate in nanje vabite širšo javnost, radi lotevate zapostavljenih ali pozabljenih tem iz vojaške zgodovine. Katere vsebine želite popularizirati?

Res se skušamo dotikati zapostavljenih tem, ki so mogoče izvisele v zgodovinskih obravnavah in muzejskih prikazih. Sodelujemo s širokim krogom sodelavcev iz Slovenije in tujine. Nas spomnim, da smo ob 70. obletnici tržaške krize organizirali predavanje dr. Bojana Dimitrijevića iz Beograda, ki je prikazal vojaški vidik takratnega dogajanja. Med covidom-19 smo s spletnimi dogodki obeležili stoto obletnico rapalske meje in stoto obletnico smrti feldmaršala Borojevića, vse v želji, da ne bi šle pomembne obletnice kar tako mimo. V naslednjem letu se lotevamo teme zavezniških bombardiranj Slovenije med drugo svetovno vojno. Pri tej temi sodelujemo z Univerzo v Lincolnu v Veliki Britaniji, ki strokovno podpira mednarodni spominski center, ki se navezuje na bombardiranja. Slovenija je bila v drugi polovici vojne deležna obsežnih bombardiranj; Maribor je bil eno najbolj bombardiranih mest v Evropi, tam je v bombardiranjih umrlo 500 ljudi. Z razstavo bomo skušali obuditi zgodovinski spomin na to dogajanje.

Največje orožje na Slovenskem

Kako Park vojaške zgodovine kot mlad muzej sprejemajo sorodne institucije? Kako nanj gledajo, recimo jim, starejši bratje?

Počasi se uveljavljamo. Pri nekaterih smo naleteli na topel sprejem že, ko smo nastajali. Ni enostavno in v tej dejavnosti ne gre povsem brez cehovstva, ampak s trdim delom smo se uveljavili in si pridobili spoštovanje.

Kako se preživite, kje dobi Park denar za delovanje?

Glavnino prihodkov ustvarimo na trgu, poskušamo se čim bolj povezovati, voditi razvojne projekte in čim manj jamrati. Od leta 2022, ki smo postali pooblaščeni muzej, od ministrstva za kulturo dobivamo sofinanciranje javne službe, ki jo opravljamo. Ljudje tedensko k nam prinašajo zapuščine, dokumente, fotografije, sprašujejo po sorodnikih, ki so morda padli v vojni ... S tem delom Park vojaške zgodovine opravlja javno službo. Delež, ki ga dobimo od ministrstva za kulturo, v našem proračunu predstavlja dobrih 25 odstotkov, preostalo so v veliki meri vstopnine, prihodki muzejske trgovine, pomagajo pa nam tudi sponzorji in donatorji, nekaj prispeva še Občina Pivka kot ustanoviteljica.

Prikaz Bitke pri Normandiji
Tit Košir

Za raziskovalce vojaške zgodovine so gotovo pomembni tudi arhivi v vseh teh državah.

Drži, raziskovanje naše vojaške zgodovine je pestro, dinamično in zelo zahtevno tudi zaradi tega, ker dokumente hranijo najrazličnejši arhivi v soseščini pa tudi drugod po svetu.

V ponudbo Parka želite vključiti italijanske vojaške utrdbe Alpskega zidu. Kaj je še takšnega iz polpretekle zgodovine, kar bi bilo lahko deležno širšega zanimanja? Meni osebno se zdi zelo zanimiva zgodba o velikem topu, ki so ga imeli Nemci nad vasjo Gornja Košana.

Če začnem z Alpskim zidom, v Parku vojaške zgodovine že od svojih začetkov upravljamo utrdbo na Primožu. Ta utrdba je pomemben del obiska Parka, zato smo odločeni, da postavimo še razstavo, ki bo omogočala razumevanje utrdb v širšem kontekstu. Pri drugi svetovni vojni se Park vojaške zgodovine usmerja v zgodbo padlih letal na območju Slovenije. Na Slovenijo je namreč med drugo svetovno vojno padlo prek 260 letal. To je zgodba druge polovice vojne, ko postavijo zavezniki letališča v južni Italiji. Že pred leti smo postavili razstavo Do pekla in nazaj, ki prikazuje zgodbo padlih ameriških letal, v naslednjih letih bomo razstavo nadgradili s padlimi britanskimi letali, seveda pa se zanimamo tudi za vsa druga padla letala. Top, ki ga omenjate, pa je bil nemški železniški top K5. Naslednje leto pripravljamo razstavo o njem. Prav prejšnji teden smo pridobili granato tega topa, ki je nadvse zanimiva. Top je imel v osnovi domet 64 kilometrov, so pa zanj razvili še posebno raketno polnitev z dometom 150 kilometrov. Nemci so sicer imeli tudi večje kalibre, ampak top K5 je bil tehnično najbolj dovršen. Po vojni so Američani na osnovi tega topa naredili svoj orjaški top Atomic Annie, atomsko Ančko, iz katere so izstrelili atomsko bombo v Teksasu. Zgodba o topu nad Gornjo Košano je torej še ena od sila zanimivih in nepoznanih zgodb, ki kličejo po oživitvi. Gre namreč za največje orožje, ki se je kdaj pojavilo na Slovenskem. Vse kaže, da so imeli Nemci v okolici Pivke vsaj nekaj časa celo dva takšna topova, enega v košanskem tunelu in enega na Ležečah."

Zakaj so Nemci pripeljali te topove prav tja?

Razlogi so trije: Nemci so se bali izkrcanja zaveznikov v severnem Jadranu. Lokacijo pri Pivki so izbrali, ker bi od tukaj lahko pokrivali tako Reški kot Tržaški zaliv in celo Istro. Drugi razlog je bil, da so potrebovali zavetje tunelov, da so se zavarovali pred napadi zavezniških letal. Tretji razlog pa je, da so potrebovali ovinkasto progo. Ta top je namreč lahko streljal le vzdolž, zato je smer, kamor je streljal, lovil po krivinah železniških tirov. Ta zgodba je res zanimiva in vesel sem, da bomo naslednje leto končno pripravili razstavo. Pridobili smo nekaj gradiva in pričevanj, tako da danes o tem topu vemo že precej.

Koliko materialne dediščine in ustnih pričevanj o tistem zgodovinskem obdobju se še najde na terenu?

Ustnih pričevanj o času druge svetovne vojne je ostalo zelo malo, zato so ti zadnji spomini še toliko bolj dragoceni in jih je treba zabeležiti. Seveda pa se z drugo svetovno vojno zgodovina ni končala. Predstavljamo tudi dogajanje po vojni in osamosvojitveno vojno leta 1991. Da bi popularizirali vojaško zgodovino po drugi svetovni vojni in bi zgodbe dosegle kar najširši krog poslušalcev, smo se povezali z Atmosferci, znanimi spletnimi vplivneži. Res smo presenečeni nad odzivom. Podkast, ki so ga Atmosferci pri nas posneli z Vojkom Gantarjem, ki je bil v jugoslovanskem letalstvu pilot in letalski inštruktor v letalih Mig 21, ima na kanalu Youtube že prek 260.000 ogledov.

Kako pa predstavljate prvo svetovno vojno?

Stalno razstavo o prvi svetovni vojni smo posvetili transportu. V izogib konkurenci z drugimi muzeji, ki se ukvarjajo s prvo svetovno vojno, smo želeli obdelati temo, ki v nacionalnem merilu še ni bila predstavljena. Transport je za prvo svetovno vojno, ki je bila industrijska vojna, res pomenil izjemne napore. Avstrijska divizija je po statistikah potrebovala 370 ton materiala dnevno, na Soči pa je bilo na naši strani razporejenih od 20 do 24 divizij. Količine materiala, ki ga je bilo treba transportirati do frontnih črt, so bile nepredstavljive. Še en podatek, da si boste lažje predstavljali: v neposrednem zaledju Soške fronte je bilo okoli 200.000 vojaških konj, zanje je bilo treba dnevno zagotoviti 3000 ton sena. Logistika je velikokrat zanemarjen vidik vojn, ker na vojne dostikrat gledamo na način, da vojskovodje in generali premikajo enote kot na šahovnici, kakor se jim zljubi. V ozadju pa so vedno tudi izračuni, kaj je sploh možno glede transporta orožja, streliva, mož, hrane in vsega, kar je potrebno.

Tragedija, ko je letalo padlo na našo hišo

Zelo zanimiva za širšo javnost, čeprav je zelo tragična, je zgodba o strmoglavljenju letala JLA nad vasjo Slavina pred 60 leti. Kolikor vem, je tudi vaša družina takrat doživela veliko tragedijo.

Ta dogodek, ki se je zgodil 28. maja 1963, je zelo zaznamoval našo družino, saj je letalo padlo na našo hišo in ubilo mojega starega očeta. Ob 60. obletnici sem poskusil rekonstruirati zgodbo. Precej napora sem vložil v to, da bi našel družino pilota, ki se je ob strmoglavljenju smrtno ponesrečil, vendar mi to žal ni uspelo. S pomočjo Vojka Gantarja smo se vseeno prebili skozi vse zapisnike in rekonstruirali, zakaj je prišlo do nesreče. Vse kaže, da je bil zanjo kriv pilot, ki je bil premalo usposobljen za letenje v razmerah, kakršne so bile tistega dne. Sreča v nesreči je bila, da je bila sosedova hiša, ki je bila v celoti porušena, prazna. Pri nas je bil doma stari oče, ob strmoglavljenju letala je utrpel hude opekline in je pozneje zaradi tega umrl, zelo poškodovani pa sta bili tudi stara mama in njena sestra. Pri drugih sosedih je za posledicami nesreče umrl gospodar, tako da je strmoglavljenje povzročilo tri smrtne žrtve. Kot takrat enajstletna deklica je bila precej opečena tudi moja tašča. Dekleta so se ravno vračala iz šole in se po naključju znašla na prizorišču nesreče.

Kaj vas je pritegnilo, da ste se začeli ukvarjati z vojaško zgodovino? Po osnovni izobrazbi ste gozdarski inženir.

Zgodovina me je vseskozi zanimala in bil sem v precepu, katero srednjo šolo naj grem in kaj naj študiram. Odločil sem se za gozdarstvo, saj sta me zelo zanimala tudi narava in gozd. Po gozdarski fakulteti sem se tudi zaposlil v gozdarstvu, ki pa se je konec devetdesetih let znašlo v precejšnji krizi. Med premisleki, kako naprej, me je župan Občine Pivka povabil za direktorja občinske uprave, kar sem sprejel. Eden večjih izzivov na novem delovnem mestu je bil propadajoči kompleks starih pivških vojašnic. Prva razmišljanja so šla v smeri, da bi tukaj uredili industrijsko in obrtno cono, vendar gospodarska moč v Pivki ni bila dovolj velika. Nato pa smo zaznali problematiko odpisanih vojaških sredstev, ki so kot dediščina JLA ostala v različnih vojašnicah po Sloveniji in so jih po letu 2000 začeli rezati za staro železo ali pa voziti na Poček za tarče, na katerih se usposablja vojska. Šlo je za izjemno zanimive eksponate, tudi tanke in druge oklepnike, pri čemer so nekateri zelo redki v svetovnem merilu. Nekega dne se je zaiskrila ideja o Parku vojaške zgodovine, s katerim bi rešili tako propadajočo vojašnico kot pomemben del nacionalne dediščine.

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Želite dostop do vseh Večerovih digitalnih vsebin?

Naročite se
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.

Sposojene vsebine

Več vsebin iz spleta