(INTERVJU) Glasbenik Žan Hauptman: Sprejemam svojo nepopolnost in negujem svojo kreativo

Žan Hauptman je diplomirani jazz pevec in samouk na klavirju, glasbenik, avtor glasbe in besedil. V njegovi glasbeni ekipi, ki se imenuje Hauptman, so producent in basist Vid Turica, kitarist Filip Vadnu, bobnar Pavel Čebašek ter pevka in flavtistka Maša But. Izdali so zanimivo ploščo. "Na njej lahko slišimo tudi basista Gorana Sarjaša in bobnarja Jureta Rozmana, ki sta sodelovala pri prvih posnetih singlih," še našteje Hauptman. "Rdeča nit albuma je poezija, ki je delo Urške Supej, njena besedila je prebral Robert Bargad, moj bivši profesor s študija jazz glasbe v Celovcu."

CD z naslovom Finished, not perfect se sploh ne zdi nepopoln, nedovršen. Ali gre za kakšno drugo sporočilo?

Najprej, hvala za kompliment. Gre bolj za to, da se razbremenimo pričakovanj do samih sebe. Popolnosti po mojem mnenju ni mogoče doseči. V trenutku, ko pomisliš, da si jo dosegel, se nehaš razvijati. Sprejemam svojo nepopolnost in negujem svojo kreativo.

Kako se diplomant fakultete za glasbo, jazz petja, odloči za zvrst glasbe, ki jo bo igral z bendom, snemal in izdajal na cedejih?

Jazz mi je ogromno dal in mi še vedno daje. Ampak že med študijem so se mi okus za glasbo, moj sound in moj pristop do glasbe izoblikovali. Nekateri kolegi so se odločili za etno, nekateri za fusion, spet drugi za pop. Jaz sem pristal nekje med popom, soulom, funkom in alternativnim r'n'b-jem. Ko je v moji glavi nastal prvi singel, sem potreboval samo še rahlo brco v rit, da sem v studiu Glas podzemlja posnel komad.

Glasba je radijska, nemoteča, igriva, čutiti je, da izvajalci uživate v njej.

Naš namen je torej dosežen. Glasbo pišem neodvisno od vseh pop smernic, na glasbo, zaenkrat še, ne gledam skozi prizmo denarja. Tudi bend sestavljajo moji dobri prijatelji, s katerimi imamo podoben pogled na glasbo. Najbrž zato prepričamo poslušalce, da smo iskreni in da uživamo.

Album je izšel v samozaložbi. Računate na to, da dobre stvari ne ostanejo preslišane?

Ne računam, želim si. Ni lahko biti avtor, izvajalec, pa še menedžer. Verjamem, da dobre stvari potrebujejo čas, zato bom potrpežljivo počakal na priložnost.

So angleška besedila za poslušalce na tujem ali za domače, ki jim je vseeno, v katerem jeziku so besedila?

Računam na ene in druge. Zdelo se mi je, da je v tujini več posluha za glasbo, ki ni mainstream, sem pa nad odzivom in podporo slovenskih poslušalcev prijetno presenečen. Morda bo kak singel nastal tudi v slovenskem jeziku.

Saj je seveda slovenščina še kako primerna za vsako glasbo, kajne?

Po mojem mnenju je slovenščino težje uglasbiti kot angleščino in menim, da ni primerna za vsak žanr. Če bi James Brown namesto Hit me zapel Udari me, ne bi bilo isto. Ne morem si niti predstavljati pravega funka s slovenskim besedilom ali pevca v metal bendu, kako kriči v slovenščini. Pa vendar mi ob poslušanju slovenskih popevk s teksti Dušana Velkaverha gredo vedno kocine pokonci.

Mimogrede, metalci in celo regijaši pojejo v slovenščini. No, povejte, kaj imate v glasbi v Mariboru in v Sloveniji radi? Kako je s sceno, ki ste ji blizu ali ji pripadate?

V Mariboru imamo ogromno talentiranih glasbenikov. Scena se šele razvija, nimamo svojega glasbenega mesta kot Ljubljana, to pa ne pomeni, da zaostajamo v kvaliteti. Na radiih lahko slišite vedno več mariborskih oziroma štajerskih artistov. Mislim, da vsi hrepenimo po nekem glasbenem srečanju, kjer bi lahko igrali in bi sceno ponovno preselili iz vseh bunkerjev na oder.

Kakšno glasbo nam sicer ponujajo radijske postaje? Kako je s koncerti, kateri prostori so primerni za vašo glasbo?

Če sem iskren, radia ne poslušam veliko. Po urah vaj ali poučevanju rad prisluhnem tišini. Raje pa imam nekomercionalne radie, njihov izbor glasbe mi je všeč. Všeč mi je, da podpirajo domače izvajalce, četudi ne pojemo vsi v maternem jeziku. Koncertov si želimo tako glasbeniki kot tudi poslušalci, zato upam, da bomo lahko čim prej nastopali. Edini prostor, ki nam akustično ni bil najbolj pri srcu, je bila Minoritska cerkev. Glasba je primerna za urbane glasbene klube kot tudi za bolj uglajena prizorišča. Na splošno pa raje igramo v polni manjši dvorani kot pa na napol praznem večjem prizorišču.

Kaj pa zdaj? Kakšni so pokoronski načrti?

Mariboru še vedno dolgujem koncert ob izidu albuma, ki ga zaradi razmer nismo mogli izpeljati. Komaj čakam, da lahko spet zaigramo pred ljudmi namesto pred kamerami.

Od nekdaj si tudi želim igrati na festivalih. Rad bi, da čim več ljudi sliši mojo glasbo in moj bend v živo. Sanjam tudi o turneji. Poleg igranja v živo, izdajanja novih singlov, snemanja videospotov želim še naprej delovati v vlogi studijskega glasbenika in tudi pisati glasbo za druge izvajalce.