Tone Dodlek je Mariborčan, ki ima rad knjige, bere jih in piše. Otroštvo je preživljal na Lentu, starši so ga pošiljali v Gosposko ulico v trgovino po žemlje in kavo. Je poljskih, madžarskih in hrvaških korenin, po jeziku velik Slovenec. Človek je minljivo in šibko bitje, pravi, močan je samo, ko ga drugi podpirajo. Njega so Mariborčani podpirali in on njih. Od rosnih let je bil v literarnih krogih poleg pri debatah, branjih in pri prečutih nočeh. Prvo pesniško zbirko Paso de muerte je izdal leta 1972, odmevne so bile pesniške zbirke Tilak in Kraljestvo kiča, Ko so ribe zvezde popasle, napisal je knjige otroških pesmi, esejev, ugank, aforizmov. Zaposlen je bil v Talisu in delal kot vzgojitelj v mladinskem domu, zdaj je upokojenec, ki ustvarja.
Je knjiga torej še svetinja?
Sem medvojna generacija, ki je rasla v času Jugoslavije, v drugem družbenem sistemu. Takrat je imela drugačno veljavo kot danes, bila je v drugem krajevnem in časovnem kontekstu, drugače je bila sprejeta, drugače so tekle stvari okoli nje, drugače je notranje rasla. Tudi pisanje je bilo drugačno, čeprav je notranja izbira. Vendarle pot pisanja še vedno pomeni, da se soočiš z jezikom in se odpraviš v tveganja, kot da bi se odpravil na Himalajo. Za pisanje je treba poznati jezik in notranje zrasti. Pisanje je zame, to ni fraza, način življenja, način osmišljevanja, ki daje intimni užitek. Slovenski jezik je bogat in to omogoča, je pa tudi vedno znova izziv.
Ker se spreminja?
Spreminja se, seveda, a ne samo to, tudi v družbenem in socialnem kontekstu se z leti marsikaj zgodi. Če bi zdaj recimo šel v gostilno in naročil mussolini špricar, špricar, torej, z dodanim malinovcem, ne bi bil več razumljen, ker mlade generacije ne vedo, kaj je to. Najprej jim lahko privre na plan zgodovinska povezava z italijanskim diktatorjem, šele nato pride debata k jeziku. Mi, ki smo si mussolini špricar privoščili na Mariborskem otoku in v hotelu Orel, lahko to govorimo iz sebe svoji generaciji, 30-letnikom pa nič ne pomeni. Z jezikom in v jeziku se vsaka generacija notranje oblikuje, raste, doživi svoj vrh in potem, z vsemi svojimi frazami, frazeološkimi izrazi znotraj jezika, odide. Ko odide, odide tudi tvoje notranje okolje in ostaneš sam.

Čas zdaj ne teče hitreje

Ali so zdaj, ko se zdi, da čas vse hitreje teče, procesi oblikovanja, rasti in zatona generacij hitrejši, kot so bili pred nekaj desetletji?
Čas zdaj ne teče hitreje, kot je v moji mladosti. V letu 1975, ko sem si kruh služil v Talisu in smo imeli dobrega direktorja, ki je imel vizijo, da si je propagandna služba, v njej je bil tudi Slavko Pukl, izmislila slogan Ora, najboljša ta hip, kar je bil nov pristop v vsej Jugoslaviji. Tisti hip je na neki način še zdaj aktualen, brezčasen.
Talisa kljub vizionarski brezčasnosti ni več. Zakaj?
Na to, kdo bo preživel in kdo ne, vpliva veliko stvari, čas je samo eden od faktorjev. Omenil bi samo takrat prihajajoče družbene spremembe.
Česa se še spominjate iz Talisovega obdobja?
Bili smo zazrti v svet, prisotni tudi na velikem sejmu prehrane Anuga v Kö​lnu. Tudi jaz sem bil tam, rad se spomnim tega in še nečesa, kar sem tam spoznal v prostem času, ko sem se sprehodil po mestu. Ker sem zaljubljen v vlake, sem šel na železniško postajo, na dnu postaje je bila bukvarna, v njej sem našel knjigo Rudolfa Steinerja. Sem jo listal in me je presenetilo, da je pisal o svobodi in načinu prehranjevanja in pridelave hrane. Pri nas je bil čisto drugi filozofski sistem, Steiner je govoril o stvareh, ki se našim niso zdele pomembne. Pri nas je bilo treba samo čim več pridelati in proizvesti, tudi na robat način do narave in brez upoštevanja naravnih in ekonomskih zakonitosti. Bil sem vesel, ko je Andrej Fištravec, ki se je v Mariboru ukvarjal s Steinerjem, postal župan, če razume njegovo ekološko duhovno poanto, bo dobro vodil mesto, sem menil. Vendar mu ni uspelo, tudi knjigo o Steinerju, ki jo je napisal, imam bolj za sociološko in literarno analizo kot nekaj, kar je zunaj tega. Ne rečem, da o njem nič ne ve, ampak eno je nekaj vedeti, drugo je, da se s tem sam soočiš in v praksi uresničiš.
Med teorijo in prakso je seveda velika razlika.
Zdajšnje veliko število ezoteričnih šol to dokazuje. Mnoge od njih ne vedo nič, ampak se šele seznanjajo, participirajo na skupni izkušnji, pravzaprav se na ljudeh učijo. Učitelji v njih bi bili angeli, ki čuvajo človeka, če že bog ne morejo postati. Angeli naj bi bili na dobri, pozitivni strani sveta, skrbeli naj bi za nekoga, človekove notranje zmožnosti, da skrbi za nekoga drugega, pa pogojujejo neke druge stvari. Ljudje nikakor ne moremo biti angeli.
Posameznik ima preveč svojih interesov, da bi lahko skrbel za druge?
Seveda, ker plitka vera nosi sezonska oblačila.
Je bilo to v prejšnjem sistemu drugače?
Tistim, ki bi preverili, kako je bilo v prejšnjem sistemu, rečem, naj prečitajo Igro s hudičevim repom Vitomila Zupana, da bodo videli, kako se je soočil s seboj in s sistemom. Takrat smo imeli službe tam, kjer smo se rodili, bi bili pokopani, ob sebi smo imeli partnerko, s katero bomo preživeli vse življenje. Ko se je zamenjal sistem, je ostalo tako, kot je bilo, samo še tisto o grobu, službe, ki bi človeka tudi notranje podprla, ni več, če jo imaš, imaš zelo veliko srečo in veliko lažje poskrbiš za notranji razvoj.

Sistem nikoli človeku ni zagotavljal sreče

Je z odraščanjem in zrelostjo kaj drugače, kot je bilo včasih?
Še vedno so ljudje pri Kristusovih triintridesetih letih mentalno, notranje na vrhu. V mentalnem in fizičnem telesu so se zgodile vse glavne stvari. Pri petdesetih smo nemudoma trezni, do teh let je treba priti, če prej nisi vedel, ti je tisti trenutek jasno, da si dve tretjini svojega življenja dal skozi na takšen ali drugačen način in da za prave ali neprave odločitve ni kriva država, stranka, bivša partija, ne tvoj partner in ne starši, ampak si ti odgovoren sam v sebi. Pri petdesetih se tudi že naberejo spomini. Vseh človek takrat nima na jeziku, ker je tveganje preveliko, nima namreč več moči, telesnih in umskih, da bi tisto, o čemer govori, v praksi uveljavil. Nastopile so namreč druge generacije, konkurenca.
Je to naravni proces ali presenečenje?
Ko sem bil v prvem letniku gimnazije, sem takrat, ko mi je bilo dolgčas, razmišljal o tem, kako bi bil dober človek. To je sicer dobra mantra in izhodišče, ampak ko greš v svet, moraš vedeti, da tudi drugi zasedajo ta prostor in čas in hočejo uveljavljati svoj ego. Razlika med zdaj in prej je samo v tem, da je prej sistem določal, kako lahko uveljavljaš svoj ego. Za to je zahteval naklonjenost, hvaležnost ali da si se vsaj generalno strinjal. Pod tem pogojem so ti omogočili, da si se lahko kot človek realiziral. Ko se je sistem prelomil, pa je nastal konkurenčni boj. Sistem in država človeku že prej nista zagotavljala sreče, zdajšnji še manj.
Kaj je drugače v tem sistemu?
Ker je utemeljen na kapitalu in konkurenci, ga človeške drame sploh ne zanimajo. Tudi tvoje uživanje ga ne zanima. Človeka vidi kot tistega, ki dobi za tisto, kar je opravil, nagrado. Tisti, ki vse to vodijo, določijo, kolikšna bo ta tvoja nagrada, in to nima nobene zveze s tvojim vložkom, odvisna je od njihovega videnja. Velikokrat tako človek prihaja v konflikt, ker pričakuje, da se bo v službi realiziral, da ga bo nekdo poslušal, da bo z njim šel v dvogovor in ne bo v hierarhičnem odnosu. Grozno je, da bodo v Gorenju novi lastniki, v katere so ljudje polagali upanje, odpustili skoraj 300 ljudi. To kaže na to, da so tisti, ki so stvari vodili, imeli samo za dani obseg delovanja, da so ponavljali ustaljene formule in niso našli nič novega. Za razvoj je treba videti in vedeti že 25 let prej, potrebni so znanstveniki, ki pripravijo teren za nadaljnji razvoj, ne pa, da dopustijo zastoj. Naša politika je to dopustila, kar stranke govorijo, je v območju Freuda, Marxa in Nietzscheja, imeti pa bi morali moderen družbeni, sociološki in gospodarski model. Tisti, ki pred volitvami ponujajo nova delovna mesta, bi morali vse to vedeti.
Je pri nas sploh mogoč socialni kapitalizem?
Paradoksalno je, da tisti, ki smo dali skozi socializem, živimo v najbolj trdem kapitalizmu. Zdaj gre torej za to, kako bomo ustvarjeno novo vrednost delili. Način ustvarjanja nove vrednosti pa mora biti v korist ljudi. Ni treba, da je državni aparat samo na enem mestu, ampak naj bo razpršen po državi. Razvojni model, ki prihaja, ni več vezan na prostor, center je tam, kjer človek ustvarja. Novoustvarjena vrednost naj se ne bi distribuirala in uporabljala prek vmesnika, ki se mu reče država, ampak ostala v njegovem okolju in pri njem.
Takšne decentralizacije vodje iz centra zlepa ne bodo dopustili, ker bi bile ob oblast. Je tako ali ne?
Nihče se kar tako ne odreče oblasti. Zgodovina je namreč smetišče lusk, ki nam padajo iz oči. To bi lahko bil prav razvoj, ki ga centralizem ovira.
Ali imate pisatelji pri zavedanju o tem, kam in kako, kakšno vlogo?
Vsekakor. Brez pogleda od zunaj problemov ni mogoče rešiti.

Idiot ni iskal naslovljenca

Kdo sploh zdaj za koga piše? Mladi za mlade, stari za stare, ženske za ženske in tako dalje?
Dostojevski je v Idiotu opisal svoje notranje stanje in ni iskal naslovljenca, ki mu piše. Kdaj začeti pisati, je odvisno od širokega razgleda, ki ti ga da vedenje, da imaš dovolj širok razgled, da opaziš notranji horizont. Z vlakom se pelješ na morje, če bi to metaforično opisal, na horizontu se stikata nebo in morje; horizont je simbol nekega novega upanja, gledaš ga, a ne moreš do njega. Če ti je dano, da to ugledaš iz sebe, poskušaš ta horizont ubesediti. Sedeš v čoln in odpluješ na odprto morje, tam se pojavita zunanja in notranja burja. Če si našel atol, na katerem počivaš, se boš za nadaljevanje vse težje odločal. Treba je tvegati, ob tveganju pride strah, soočenje z njim je ustvarjanje. Takrat je treba ignorirati ves sedanji čas z vsemi čustvenimi, socialno preživetvenimi, duhovnimi preokupacijami. Vendar ti zjutraj rečejo, danes bo vreme takšno in takšno, treba je to in to, pojavi se kronometer, dokler vsega ne odkljukaš, nisi miren.
Z vztrajnostjo je mogoče marsikaj doseči.
V življenju se nič ne da na silo, v pisanju je seveda tudi tako. Če pravi čas nisi naložil v sebi programa, ne bo nič, četudi si rečeš, da bo, zgodbo moraš odigrati do konca, četudi bo takšen, ki tebi ni všeč. Ni zdravila, ni ga nasveta na tem svetu, ki bi nekomu naredilo življenje bolj srečno ali mu ga podaljšalo. Dlje živiš, bolj ti je življenje sladko ne glede na težave, s katerimi se soočaš, vse bolj ti je pomembno, da se zjutraj zbudiš, se urediš in si vesel tega, da si. Svoje veselje, če ti je dano, da to lahko storiš, to ubesediš, vendar to ne gre, če si v notranji zgodbi nekaj preskočil. Tu ti ne pomaga nobena ezoterična šola. Preskok ni mogoč, treba je vse odživeti, kar te notranje določa. Če greš po nasvet, se moraš zavedati, da boš od svetovalca odnesel tudi njegove težke opeke. Zato je pisec pred težko preizkušnjo, ker mora znati ohraniti in zavarovati svoj notranji ritem. Vzeti si mora čas.
Pa sva spet pri času. Mladi pisci ga imajo več. Kakšno literaturo pišejo? Kakšen (literarni) svet gradijo in živijo?
Nove generacije so notranje bolj sproščene kot starejše, vse tiste zavore, ki so prej bile namišljene ali nenamišljene, izhajajo iz družbenega, časovnega okolja, so rob ustvarjalnega dela. Ne rečem, da je mladim lažje, vendar sprememb, ki smo jih mi doživljali, že na startu nimajo, tudi potujejo več in študirajo po svetu, tudi v New Yorku, čeprav se je nam zdelo, da je to na Marsu. Notranje se jim odpira več kanalov hkrati. Pisanje je še vedno tveganje, vendar jim zdaj ni treba ostajati tu v okolju, ki je pričakovalo točno to in to. Bralci zdaj tudi lažje povedo svoje mnenje in pisci mu lahko prisluhnejo.
Kaj počnete? Kaj pričakujete od sebe?
Več proznih del sem začel in jih nisem dokončal, tudi zato, ker se nisem čutil notranje dovolj gotovega, ker nisem vedel, v kaj se pravzaprav spuščam. K 30 let stari prozi se vračam tako, da se najprej pogledam v ogledalo in ugotovim, da takšnega, kot sem zdaj, v njej ni. V njej je človek v notranjem naletu, kakršen sem bil takrat, neki drugi človek z drugačnimi pričakovanji, se pa seveda na mnogih področjih najdem in tam bom nadaljeval. Spomini mi notranje ne ležijo, avtobiografije ne morem napisati, a imam svojo zgodbo iz Gosposke ulice, kjer sem hodil v trgovino Plavi 9, pri vhodu je imela fluorescentno luč, mama me je pošiljala tja po kavo, bil sem očaran, ker jo je prodajalec pred menoj zmlel, dobil sem tudi Kraševe bombone Plavi 9. Čeprav te trgovine ni več, v meni zaživi, ko grem mimo, je tam tudi fizično. Napisal sem zbirko pesmi Plavi 9 in jo imam doma. Tudi cikel Bermudski trikotnik imam napisan. Pišem na roko, ko je napisano, pustim pol leta na miru, nato se vrnem k napisanemu kot na zmenek. To me drži pokonci.
Svoj Maribor imate radi. Kaj mu želite?
Upanje ima tri obraze: obraz očeta, ki prinaša gotovost, obraz matere, ki prinaša varnost, in obraz otroka, ki se igra.
Imamo zdaj sploh kaj varnosti?
V dnevniških zapisih Ta ocean, strašno odprt, v katerih Boris Pahor pojasnjuje svoje pisanje o Edvardu Kocbeku, avtor razmišlja o smrti slovenskega naroda. Tako da tisti, ki nam zdaj vladajo, ne morejo reči, da ne vedo, kaj se dogaja. Z državo Slovenijo ne moremo odpraviti domovine Slovenije, ki nam je rezala kruh. Ta domovina potrebuje zdaj novo duhovno vertikalo, na katero se bodo obesili ves humanizem, vsa znanost, naše preživljanje in preživetje. Tisti, ki vodijo državo, morajo najti ljudi, ki bodo znali domovino Slovenijo misliti času in tistemu, kar bo prinesel, primerno.
Kaj je najbolj akutno?
Umiranje se začne z opuščanjem skrbi za jezik. Tu moramo po slovensko reči "rad te imam" in pogledati človeku v oči. Zato potrebujemo ljudi svobodnega duha. In Slovenijo kot domovino.