Ana Praznik z ekipo Delovne akcije na Pop TV. Včasih, ko so zgodbe res težke, skupaj tudi zajočejo.
Datum 4. maj 2025 06:00
V nadaljevanju pogovora z Ano Praznik preberite:
Ljudje smo ranljiva, empatična bitja. Ste si skozi leta zgradili kak profesionalni ščit? Da vas zgodbe akterjev oddaje ne prizadenejo, zabrazgotinijo preveč. "Sem, ker sem bila primorana to narediti. Če se spomnim prvih treh sezon, sem po vsakem koncu bila čustvena razvalina in se dolgo nisem sestavila. Pogovarjala sem se s svojo prijateljico Tjašo, ki je psihologinja, in mi je rekla, da je to, kar doživljam skozi te zgodbe, primerljivo, kot če bi mi vsak teden umrla bližnja oseba. Tako intenzivni občutki so to. Če začnemo snemati v ponedeljek in končamo v soboto, pridem v soboto zvečer, ponoči, v nedeljo zjutraj domov, si operem oblačila, jih spakiram na novo in sem v ponedeljek zjutraj v novi zgodbi, kjer mi spet nekdo bližnji umre. Malce karikiram, a kdorkoli je kdaj v življenju izgubil ljubljenega, ve, da take izgube ne moreš preboleti v nekaj urah, v nekaj tednih. Kaj šele, da se ti takšne izgube nalagajo iz tedna v teden. Tudi zdaj imam cmok v grlu. Prav zato sem bila primorana obdati se z nekim ščitom. Nisem znala, nisem vedela, kako naj to naredim. Ljudje so me spraševali ali so mi dali ime kakšnega psihologa. Vse skupaj je začelo načenjati moje zdravje - čustveno, mentalno in kasneje tudi fizično. Nekaj sem morala narediti. Hvala bogu je prijateljica psihologinja Tjaša Stropnik bila ves čas z mano in mi je znala zelo dobro in strokovno svetovati. Pokazala mi je načine in orodja, s katerimi si lahko pomagam v vsakdanjem življenju, da ustvarim distanco, a hkrati ostanem empatična, kakršna v resnici tudi sem."
Ljudje smo ranljiva, empatična bitja. Ste si skozi leta zgradili kak profesionalni ščit? Da vas zgodbe akterjev oddaje ne prizadenejo, zabrazgotinijo preveč. "Sem, ker sem bila primorana to narediti. Če se spomnim prvih treh sezon, sem po vsakem koncu bila čustvena razvalina in se dolgo nisem sestavila. Pogovarjala sem se s svojo prijateljico Tjašo, ki je psihologinja, in mi je rekla, da je to, kar doživljam skozi te zgodbe, primerljivo, kot če bi mi vsak teden umrla bližnja oseba. Tako intenzivni občutki so to. Če začnemo snemati v ponedeljek in končamo v soboto, pridem v soboto zvečer, ponoči, v nedeljo zjutraj domov, si operem oblačila, jih spakiram na novo in sem v ponedeljek zjutraj v novi zgodbi, kjer mi spet nekdo bližnji umre. Malce karikiram, a kdorkoli je kdaj v življenju izgubil ljubljenega, ve, da take izgube ne moreš preboleti v nekaj urah, v nekaj tednih. Kaj šele, da se ti takšne izgube nalagajo iz tedna v teden. Tudi zdaj imam cmok v grlu. Prav zato sem bila primorana obdati se z nekim ščitom. Nisem znala, nisem vedela, kako naj to naredim. Ljudje so me spraševali ali so mi dali ime kakšnega psihologa. Vse skupaj je začelo načenjati moje zdravje - čustveno, mentalno in kasneje tudi fizično. Nekaj sem morala narediti. Hvala bogu je prijateljica psihologinja Tjaša Stropnik bila ves čas z mano in mi je znala zelo dobro in strokovno svetovati. Pokazala mi je načine in orodja, s katerimi si lahko pomagam v vsakdanjem življenju, da ustvarim distanco, a hkrati ostanem empatična, kakršna v resnici tudi sem."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
