Četrtek četrtega maja je. Sem v svojem pisateljskem gnezdu pod Igmanom, blizu izvira reke Bosne. Pomlad se prebuja v vsej svoji opojni zelenosti. Češnja pred hišo je odvrgla skoraj vse cvetove. Jagode so jih pobrale in se veselo kitijo z njimi. Dnevi so polni sončnega upanja. A zebe me do kosti. Sprejel sem namreč nepričakovano vabilo prijateljice Azre. Vstopam v čustveni časovni strojček.
Na telefonu gledam film Bitka na Neretvi iz leta 1966, ki sem ga videl že večkrat, seveda tudi v kinu. Orson Welles in Yul Briner pod taktirko režiserja Veljka Bulajića. Kljub majhnemu ekranu in temu primernemu zvoku mi je razsežnost videnega do konca zapolnila dušo in srce. Um je otrpnil. Kakšna bolečina. Pomagati ne more niti velik kozarec rdečega vina Žrebčeva kri. Skoraj tri ure masakra.
Prav danes je tudi obletnica smrti vrhovnega poveljnika partizanskih enot, maršala Josipa Broza Tita. Zanimivo, da sem na dan njegove smrti, leta 1980, pri skoraj napolnjenih sedemnajstih, sedel v mariborskem kinu Partizan in gledal film Nosferatu s Klavsom Kinskim v glavni vlogi. Hm. Ko so predvajanje filma prekinili in nam sporočili žalostno novico, sem po poti ven, v poltemi, na onem famoznem, smrdljivem tapisonu, v angleščini rekel sam sebi: "God help us." Malodane preroške besede.
Morda sem zato potem, dobro leto pozneje, končal v vojni policiji Titove garde in svečano obljubil čuvati vrednote bratstva in enotnosti, priborjene v klavnici druge svetovne vojne.
Na Neretvi 80 let kasneje
Bitka na Neretvi je poleg bitke na Sutjeski ena od najbolj znanih bitk na tleh bivše Jugoslavije. Balkanski dan D. Partizani, skupaj z vrhovnim štabom, so pred enajstimi divizijami Nemcev, Italijanov, ustašev in četnikov rešili 4500 ranjencev, obolelih za tifusom, in bežeče civiliste. Enote partizanske vojske so skušale ranjence rešiti s taktično prevaro. Tito je dal porušiti vse mostove čez Neretvo, nato pa so partizani 3. marca 1943 prebili obroč s prehodom Neretve preko zasilnega mosta, ki so ga v eni noči zgradili poleg porušenega.
V soboto grem v Jablanico, na Neretvo, na lokacijo bitke. Tam sem že bil, a tokrat se bom prvič spustil do reke in mostu. Letos namreč mineva osemdeset let od legendarnih dogodkov.
Picassov plakat
Sobotni večer je. Vrnil sem se s celodnevnega izleta v preteklost. Kakšno darilo sem si dal. O, moj bog, pa še veren nisem. V dobri uri vožnje ob dolini reke Neretve sem od prijateljice, ki me je povabila - in je tudi uradna vodička in novinarka -, izvedel o zgodovini mostu, ki naj bi ga v času Avstro-Ogrske gradili za popolnoma drugo lokacijo, a ker je bil prekratek, je končal v provinci, v Jablanici. Kot sarajevski tramvaj, ki je bil eden prvih poskusnih zajčkov hegemonistične industrializacije.
Most so dejansko prvič porušili med vojno in drugič, že obnovljenega, za potrebe snemanja filma. Res mu ni bilo dano biti most. Postal je spomenik. Spomenik najbolj humani bitki vseh časov. Bitki za ranjence. V muzeju sem se zadržal le nekaj minut, ker me fakti bruti ne zanimajo več, bolj me privlačijo ljudje. Sem pa vseeno izvedel, da je plakat za tujejezično verzijo filma Bitka na Neretvi naslikal sam Picasso. Eden od samo dveh plakatov za film je, ki jih je Pablo podpisal. Ljudje torej.
Z gospo, ki je bitko preživela
Na prireditvenem prostoru me je enostavno zagrabila panika. Hotel sem videti vse, od večnega ognja, polaganja cvetja delegacij vseh mogočih antifašističnih združenj do državnikov in predstavnikov občin. Begal sem med zastonjskim pasuljem, fotografiranjem panorame, in kakšno panoramo nudijo okoliške gore, in ostankom mostu, do spremljanja parade ponosnih trobojnic, ki so vihrale na preko tridesetih stopinjah hercegovske pomladi. Iz zvočnikov so rohneli Pankrti z rdečo zastavo, Predin je pel Bilećanko, meni pa se je kar vrtelo od vseh mogočih občutkov.
Ljudje so prišli iz vseh bivših republik. Program je zajemal od poezije, glasbe, izraznega plesa do neizbežnih govorov - in vrhunca dneva, koncerta tržaškega pevskega zbora Pinko Tomažič. Ko slišiš slovensko pesem, ki se meša s pozivom mujezina k molitvi, odmevati po dolini krvave zgodovine, ko opazuješ ljudi, ki pritegnejo, ploskajo, vzklikajo bravo, ti ne preostane drugega, kot da odviješ drugi paket papirnatih robcev in se sredi Bosne počutiš ponosnega Slovenca. Ob koncu sem se fotografiral z udeleženko bitke, gospo Valerijo Škrinjar, in ji v znak ganjenosti poljubil roko. Kolikokrat pa ima človek priložnost srečati živo zgodovinsko legendo?
Smrt fašizmu! Svoboda narodu!
Ko me je pred časom vnuk vprašal: "Dedi, zakaj mi govorimo slovensko?", sem mu odgovoril: "Veš, Mark, jezik je del narodove zgodovine. Moj ded je padel v partizanih, v imenu domovine, da lahko midva, ki se imava rada, uporabljava prvo osebo dvojine." Ja, naši dedje so umirali za svobodo, tudi za svobodo govora. Ko danes slišim zgražanje nad pozdravom Smrt fašizmu! Svoboda narodu!, me sprelet srh. Je zato Neretva tekla krvava?
Pred tremi leti sem osmega maja, na predvečer dneva zmage nad fašizmom, stal pred spomenikom NOB na mariborskem Trgu svobode z ogromno jugoslovansko zastavo v rokah. Iz kljubovanja, ker nam, državljanom, nihče, noben predsednik, ni javno voščil ne dneva OF ne prvega maja. Eden je menda nekaj čivknil. Letos se bom na ta dan vozil iz Avnojskih krajev in v srcu mi bo pel Balašević: "Računajte na nas ..." Je zaradi takih, kot sem jaz, propadla Jugoslavija? Sem preveč po tihem pel? Je mama zastonj nosila Titovo štafeto?
Ker svobodo/Svobodo zdaj menda imamo, a se bojim, da nas bo tokrat prepeljala žejne čez vodo, kaj šele poskrbela za socialne ranjence.
Smrt fašizmu! Če niste odzdravili, ste morda del problema. Odvezo lahko dobite v muzeju pri mariborskem Mestnem parku, ko boste peljali vnuke na zgodovinsko uro resnice.
