Dokumentarni film Jana Cvitkoviča Gram srca pretrese z brutalno resničnostjo

"Preden sem začel snemati Gram srca, sem že imel nekaj izkušenj s temi ljudmi, vendar se mi je med snemanjem filma popolnoma spremenil pogled nanje. Tega nisem pričakoval, a se je zgodilo. Ko sva s snemalcem te ljudi iskala po mestu (Ljubljana, op. p.), so mi v nekem trenutku postali zanimivi, v naslednji fazi sem jih vzljubil, nato, v naslednji fazi, sem ujel samega sebe, da se z njimi družim. Občasno sem zaznaval ljudi, ki so hodili mimo nas in nas ošvrknili z zaničljivimi pogledi, vendar me to ni motilo. Meni so bili veliko bolj zanimivi moji sogovorniki. S tem filmom jaz oziroma nihče od nas, ki smo ga delali, ni hotel nič, mi njih nismo hoteli pokazati, kakor da so oni okej ali govno, nič. Mi smo jih samo snemali. To so v bistvu zelo občutljivi ljudje, čeprav tako ne izgledajo. Oni so zaznali, da mi ne iščemo šoka, škandala, ampak da iščemo njih kot ljudi. Zato so se nam začeli odpirati, kar se zelo redko zgodi ..." Tako je na promociji filma Gram srca v Logarovcih v Križevcih govoril Jan Cvitkovič.

Dokumentarni film je bil predvajan na kulturni praznik v prepolnem bar-ateljeju pri kiparju Robertu Juraku, in sicer v organizaciji Društva za promocijo umetnosti, kulture, turizma in športa Logarovci. Gre za film, ki pretrese s svojo realno brutalnostjo, saj so ustvarjalci filma vstopili v svet odvisnosti in na ulicah Ljubljane spremljali odvisnike, ki so v intervjujih izpovedali lastno doživljanje škodljivih posledic uporabe drog in alkohola, o nasilju, izgubah doma, o razbitih in uničenih družinah, o odvzemih otrok, prostituciji, okužbah z virusom HIV ... Gre za film, pri katerem so njegovi ustvarjalci dobili idejo o iskanju lepote v svetu odvisnosti. Prav lepota je bila glavna želja Jana Cvitkoviča, ki stoji za projekti V leru, Kruh in mleko, Odgrobadogroba, Arheo, Šiška Deluxe, Družinica in prihajajoči Hotel Alkohol.

To je dokumentarni film, ki brez cenzure pokaže življenje ljudi, odrinjenih na rob življenja, njihovega in našega, saj se običajno večina ljudi ne ukvarja s tistimi na robu - ali pa so bili pahnjeni čez njega. Vsem tem ljudem je skupno eno, izvemo iz njihovih zgodb: da so pristali tam, kjer so, zato, ker v otroštvu niso bili deležni ljubezni svojih staršev, še posebej matere. Cvitkovič pravi: "Spoznal sem raznorazne odvisnike. Skoraj vsem je skupna ena stvar: pomanjkanje topline in varnosti v otroštvu. Ostala je luknja, ki jo skušajo zafilati. In jo filajo, filajo in filajo. A se nikakor ne pusti zafilati. Z nobenim gramom."

V filmu so srce parajoče zgodbe Brine, mlade najstnice, ki se sooča z lastno odvisnostjo, in njene matere Saše, ki se bori za hčerino življenje; 38-letne Maje, ki je v svet odvisnosti vstopila pri trinajstih letih, o njenem soočanju z odvzemom otroka, predoziranjih, zdravljenju; Eme, 22-letne odvisnice, ki je v petem mesecu nosečnosti; soočimo se z življenjsko zgodbo 46-letnega Emirja, ki življenje preživlja v kleti zapuščene hiše; z zgodbo nekdaj uspešne športnice in vojakinje, 36-letne Maje, ki jo je v svet omame zapeljal fant ... S prikazom življenja odvisnikov, njihovimi izpovedmi, odstiranjem vzrokov odvisnosti, posledicami uporabe drog na posameznika, družine, družbo ... želijo avtorji dokumentarnega filma opozoriti na škodljive posledice uporabe drog, ki med 270 milijoni odvisnikov terjajo letno na svetu več kot pol milijona življenj. Odvisnosti in smrti povezane z opioidi, predvsem sintetičnimi, so v porastu.

"S tem filmom nisem imel nobenega namena osveščati o škodljivi uporabi drog in alkohola, jaz sem slučajno delal ta film. Ko pa slišim reakcije ljudi, ki so si ga ogledali, si rečem, da pa mogoče ima film nek smisel. Spomnim se, da sem malo podvomil vase, v film, ko sva ga z montažerjem Milošem montirala. Spraševal sem se, zakaj to sploh delamo. Milošu sem rekel, pa kdo bo ta film sploh gledal, on pa je rekel, počakaj, bomo videli, kaj bo ... " je nadaljeval Cvitkovič.

Vendar pa film polni kinodvorane, klube, zasebne prostore in lokale po Sloveniji. Velikokrat so ljudje pretreseni, tudi ganjeni. Zelo čustveno se odzivajo tudi tisti, ki nimajo povezave s tovrstnimi odvisnostmi. "Če bi mi nekdo takrat, ko smo se z našimi protagonisti potikali po ulicah, zapuščenih narkohišah in razsutih stanovanjih, rekel, da se bo to zgodilo, bi mu odvrnil, da ni normalen. Filma ni sofinanciral Slovenski filmski center, tudi ga ni mogel, ker pač ni imel scenarija. Na Festivalu slovenskega filma so mu s slabo oceno preprečili vstop v tekmovalni program, nima niti distributerja, zanj ne skrbi nobena PR-agencija, nima plačanih oglasov, nima niti plakatov. Nima ničesar. Ima samo medije, predvsem pa gledalce in njihov glas. Od ust do ust. Zato smo vam ustvarjalci filma globoko hvaležni," sklene Cvitkovič.