Mura since 1925. Ponos Pomurja, Slovenije, Jugoslavije. Ena največjih tekstilnih tovarn v Evropi in največja v jugovzhodni Evropi. Simbol kvalitete. Tovarna, ki je gradila stanovanja, počitniške hišice, omogočala delavcem zaslužen oddih, tovarna, ki je Mursko Soboto spremenila v mesto. Tovarna, s katero so se delavci, ki so delali v njej, poistovetili. Bili so ponosni, da delajo v Muri.
Globalizacija je Muro spravila na kolena. Na Kitajskem, v Tajvanu in še kje je delovna sila mnogo cenejša. Za minimalno plačo mora delodajalec pri nas dati celih 1200 evrov mesečno. Muro je bilo treba prestrukturirati. Ko slišim to besedo, me zmrazi. Ta beseda pomeni izključno eno: delavci bodo končali na cesti. In to se je tudi zgodilo. V največjem razcvetu je imela Mura več kot 6000 zaposlenih. Če to številko pomnožimo s 3 (povprečna slovenska družina), dobimo 18 tisoč ljudi, ki so bili odvisni od te tovarne. Leta 2018 je imela Murska Sobota 19.679 prebivalcev. Pomeni, da je Mura hranila celotno mesto. Vsaka družina je imela člana, ki je bil zaposlen v tovarni. Danes je v "zdravem jedru" ostalo zaposlenih 300 ljudi, ki spet čakajo na neizplačane plače in regres.
Stara zgodba, lahko na žalost rečemo. Mura je zadnja v vrsti tovarn, ki so po osamosvojitvi propadle po enakem receptu. Spomnimo se nekaterih: TAM, Metalna, MTT, Elektrokovina, Litostroj, TVT Boris Kidrič, PIK, Cimos ...
Murska Sobota išče novo identiteto, Maribor išče novo identiteto. Delavska mesta niso več delavska. Kaj pa so? Kaj pomeni biti delavec? Pomeni biti človek, ki opravlja določen poklic, ima svoje pravice in dolžnosti in je za svoje delo dostojno plačan. Ja, res je. Delavcev je danes vse manj. Danes so to osebki, ki opravljajo določen poklic, ki ni čisto določen, ker je treba poleg svoje stroke opravljati še veliko drugih stvari, imajo svoje dolžnosti in so za svoje delo nedostojno plačani. Ko preberem zadnji stavek, bi ga lahko skrajšal na eno samo besedo: suženj. Oziroma moram dodati še pridevnik: zadovoljni suženj. Suženj, ki ni zmožen upora, enotnosti. Suženj brez Spartaka.
Denarja je veliko oziroma dovolj za vse. Ampak pravičnejša razporeditev ni v interesu tistih, ki ga imajo preveč. Neka republikanka v ZDA je vprašala bankirja v banki JP Morgan (2,6 trilijona dolarjev), kako lahko vodi banko, če ne zna premostiti finančnega problema matere samohranilke, ki dela v njegovi banki in ima vsak mesec na računu 500 dolarjev minusa, ker ima tako nizko plačo. Odgovor je bil, da ni razmišljal o tem. Seveda noče razmišljati o tem. Njegova služba je, da banki, torej neki instituciji, ki se ukvarja s fiktivnimi vrednostmi stvari, prinaša dobiček. Za to je seveda bogato nagrajen. Pomeni, da smo sami sebi sovražniki.
Ali pa recimo primer Notre Dame. Ogenj še ni bil do konca pogašen in že so se našli vrli donatorji, ki so namenili 600 milijonov evrov za obnovo. Zdaj je že milijarda. Ena družina 200 milijonov, druga družina 200 milijonov itd. Če bi vsaka od teh družin dala milijon evrov letno za nagrade delavcem, ki so jim prigarali to bogastvo, bi 200 let vsi, ki delajo tam, bili zadovoljni in živeli človeka dostojno življenje. Poleg tega pa še blebetanje o tem, da je Notre Dame simbol evropske civilizacije. Ne, ni! Če je pa že, je zgorel. Zdaj imamo izvrstno priložnost, da si poiščemo novi simbol, ki ne bo imel nikakršne zveze s kolonizacijo, ropanjem, mučenjem, ubijanjem, dvoličnostjo. Predlagam Monty Pythone.
