Leta 1525 so pri gradu Vurberk na Štajerskem omenjali mlin na veter. Izveden je bil natančen popis gradu Vurberk. Bil je solidno oborožen, v njem je bilo preko 50 pušk in topov, mnogo smodnika in 13.000 krogel. Grad je imel kopalnico, omarno uro in tudi knjig, med njimi Lutrove biblije, ni manjkalo.

1527

Avstrijski nadvojvoda Ferdinand I. je 21. julija ukazal svojim podložnikom, ki so bivali na ozemlju dveh milj okoli mesta Maribor ali na omenjenem območju imeli posesti in podložnike, da mestnemu sodniku pri utrjevanju obzidja pomagajo s tlako, ker se bo tako mesto moglo ubraniti Turkov in tudi sami bodo v mestu našli varno zavetje. Še podrobnejša navodila zaradi bližajoče se turške nevarnosti je Ferdinand I. poslal 28. avgusta 1527. S posebnim pismom je svoje podložnike obvestil, da je Mariborčanom naročil, naj v turški nevarnosti mesto usposobijo za obrambo in naj zlasti poskrbijo za most, za njegovo obrambo pa postavijo bastijo.

1528

Pogorela je cerkev sv. Magdalene.
Ob udaru strele je grad na Piramidi pogorel. Ko ga je zasilno popravil upravnik Gregor Muindiak, je leta 1532 verjetno postal žrtev Turkov. Na začetku 17. stoletja je bil razpadajoči grad zapuščen, družbo mu je delala le s topom oborožena občasna mestna vojaška posadka. Mestu je bil prepuščen že leta 1605. Leta 1611, ko ga je imel v zastavi Janez Khiessl, so njegovo obzidje ocenili z največ 2500 goldinarji, stavbišče puste pristave s tristo goldinarji in gozd s 1200 goldinarji.
Prvič se omenja Mlinska ulica v Ulrikovem predmestju.

1529

Gozd mesta Maribor na Pohorju je zavzemal pohorsko pobočje nad Gornjim Radvanjem in Pekrami ter območje štirih jarkov (Pattuetschitz, Khossar, Murco in Khrumpach). Vzhodna in zahodna meja gozda sta potekali od radvanjske graščine oziroma Peker naravnost v poldnevniški smeri tik pod pohorski greben, ki ga je zahodna mejna črta dosegla nekoliko pred bolfenško cerkvico. Mejo svojega gozda so meščani označevali z običajnimi znamenji: mejnimi križi in v debla mejnih dreves zabitimi žeblji ali vrezanimi črkami. Od časa do časa so to mejo obhodili in znamenja obnavljali. Obširen opis obhoda leta 1671, pohorski gozd je bil v tedanjem štiri dni trajajočem obhodu vse mestne gmajne na vrsti prvi dan, nas pouči o poteku te meščanske svečanosti. Meščani so bili oboroženi in vodeni po vojaško, mestni sodnik jim je bil za stotnika, imeli pa so poročnika in zastavnika, v sprevodu so bili tudi godbeniki in zastave. Pri obnavljanju znamenj so meščani na enem mestu ob zvokih godbe streljali v salvah, zastavonoša pa je vihtel mestno zastavo. Prav posebno naj bi si mejo vtisnil v spomin tudi mladi rod, ki naj bi to posest nasledil, zato so morali dečki, ki so jih vzeli s seboj, na nekem mestu ugrizniti v žebelj na mejnem drevesu, pri bolfenški cerkvi jim je poročnik razdelil raznobarvne svilene trakove, nato pa dal vsakemu še zaušnico. V bolfenški cerkvi so meščani opravili pobožnost, ob vrnitvi pa imeli pod Pohorjem skupno kosilo. Z izjemo prvega so se ob vseh znanih obhodih prerekali z mejaši, zlasti s šentpavelskim samostanom kot lastnikom falskega in limbuškega gospostva, in s pekrskimi ter gornjeradvanjskimi kmeti. Oboroženih spopadov s sosedi, ki so jih imeli meščani med obhodom drugih delov svoje posesti leta 1671, pa ni bilo.