Ko je moja mati izvedela, da je noseča, je v najmočnejšem švabskem dialektu rekla mojemu očetu: "Tega otroka ne maram." Ko pa sem se rodil, me je položila v otroško posteljico in mi od takrat naprej komaj še namenila kakšen pogled. Zame je skrbela moja starejša sestra Sabine; seveda bolj slabo kot pa pravilno, kot to pač zmorejo štiriletniki. Opazovala je, kaj počne moja mati z enoletno Claudio, in je enako počela z mano. Hranila me je s čim takim, česar dojenčki naj ne bi dobili. Mazala me je s čim takim, kar ni dobro za dojenčkovo kožo. In ker je sicer videla, kako je moja mati povijala majhno Claudio, vendar od nje zame ni dobila plenic, me je povijala v časopisni papir. Kričal sem, kot bi me dajali iz kože, skoraj neprenehoma. Po nekaj tednih moja mati ni več zdržala. Zagrabila me je in odšla na bližnje polje. Tam me je hitro odložila ob rob poti, me pustila vreščati in šla naprej ...

To je odlomek iz knjige avtorja Wilhelma Buntza z naslovom Človek, ki je kadil biblijo. Gre za osebno izpoved nekdanjega nemškega zapornika, ki se je v zaporu spreobrnil, ko mu je pod roko prišla Biblija in jo je začel brati. Njegova izpovedna knjiga je napeta in napisana duhovito, z velikim občutkom za ljudi in njihove bolečine. Predgovor k slovenski izdaji knjige, ki so jo izdali v založbi Kerigma, je napisal hrvaški pater Ante Vučković.

​Wilhelm Buntz ima za seboj težko zgodbo. Že kot dojenčka se ga je mama hotela znebiti, zato ga je oče, čustveno nedostopen in nasilen, odpeljal v dom za sirote. Nato je Wilhelm živel v rejniških družinah in raznih domovih. Kot mladenič je ubil človeka, sledil je odhod v mladoletniški zapor. Po prihodu iz zapora je zaradi kaznivih dejanj, tudi še enega umora, skoraj petnajst let presedel v zaporih. Tudi tam se je pretepal in poskušal zbežati, zato se je večkrat znašel v samici. Samote se je pravzaprav veselil.

Leta 1983 je v samici zapora na mizi našel Biblijo. Zaradi tankih listov se mu je zdela primerna za zvijanje cigaret. Vsak iztrgan list pa je, preden ga je pokadil, skrbno prebral. Tako je pokadil celo Staro zavezo, dokler ga ni presunil stavek iz Nove zaveze, ki mu jo je podaril zaporniški duhovnik: Priznajte svoje grehe in vam bo odpuščeno. Sodniku je napisal dolgo pismo in priznal vsa svoja slaba dejanja, tudi tistih sto, ki mu jih na sodišču niso mogli dokazati. Počutil se je lažjega in v duši svobodnega. Ko so ga izpustili na prostost, je našel delo kot pometač, začeli so ga tudi vabiti v razne župnije, kjer je pričeval o svojem spreobrnjenju.

A ljudje so bili, beremo v knjigi, prijazni le na videz. Kdo bi zaupal nekdanjemu kriminalcu, ki je nehote celo ubil dva človeka? Ko je opazil, da povsod pred njim zaklepajo vrata omar iz strahu, da bo kaj ukradel, ga je to zelo prizadelo. Še enkrat se je vrnil v rdeče četrti in postal osebni stražar zloglasnega zvodnika. A kmalu je ugotovil, da to ni njegova pot. Ponovno je začel delati, povrnil dolgove, potoval po Nemčiji in obiskoval vse, ki jih je kdaj prizadel, oškodoval in ranil, ter se vsakemu posebej opravičil. Eno leto je preživel v Južni Afriki in se srečal s tamkajšnjimi kristjani. Po vrnitvi je našel delo v ustanovi za ljudi s posebnimi potrebami in tam kot socialni delavec delal do upokojitve 2017. Zdaj je poročen in ima odrasla sinova.

Boštjan Hari iz Zavoda Kerima pravi, da so se za slovenski prevod knjige odločili, ker je nekoč poslušal predavanje patra Anteja Vučkovića. V njem je govoril o primerih ljudi, ki so se v nekem trenutku življenja spreobrnili k bogu. Navajal je izjemne, pretresljive zgodbe, med njimi tudi življenje Wilhelma Buntza. Njegovo pripovedovanje in Wilhelmova zgodba sta ga popolnoma navdušili. "Sodelavcu Mateju sem posredoval internetno povezavo, da bi jo slišal tudi on, in mu predlagal, da bi to knjigo morali prevesti in izdati. Zakaj? Ker je živi dokaz, da Sveto pismo, Biblija, ni neka pravljica, arhaična, staromodna knjiga, ki v modernem svetu nima kaj iskati, ampak nasprotno, večno aktualna knjiga, v kateri so besede, ki jih je sam bog navdihoval pisateljem, in prek katerih se razkriva in govori človeku. Kriminalec Wilhelm Buntz je to izkusil na svoji koži. Knjiga je zelo pretresljiva in tudi navdihujoča. Namenjena je vsakomur, ne glede na osebno vero ali prepričanja," pravi Boštjan Hari.