Kar nekaj časa sem potrebovala, da sem se odločila odgovoriti na članek, ki je bil objavljen v Večeru v nedeljo 2. junija 2019, z naslovom Če ne boš priden, boš šel v Hrastovec.
Veste, ravno prejšnji dan smo imeli v zavodu srečanje s svojci. Tam se je zbrala res velika skupina ljudi, ki so se že do hrastovške zgodbe srečevali z velikimi stiskami na temo "kako naprej in kako sploh preživeti". Vsi, ki ste bili kdaj soočeni s stisko, ki je povezana s težavami na področju duševnega zdravja, veste, da to ni problem samo tiste osebe, ki je bolna, temveč celotne ožje in širše družine. Da ne govorim o tem, da je s tem povezana širša družbena stigma, ki se je lahko "moderna" slovenska družba samo sramuje.
Res je, Hrastovec je bil v preteklosti zadnja postaja v sistemu socialnega varstva za vse ranljive odrasle osebe, ki jih je sistem zavrgel. Tudi sedaj se srečujemo s stiskami tistih, ki več ne zmorejo in potrebujejo pomoč. Mi se s tem srečujemo že 70 let. Tu še zdaleč ne gre samo za "reševanje" stisk tistih, ki zbolijo ali ki jim enostavno življenje ni bilo naklonjeno. Tu gre tudi za dnevne stiske delavcev, ki se nenehno srečujemo z občutki nemoči.
Pri tem smo večinoma sami. Vsak deležnik v nizu opravi svoje, po svoji najboljši moči. Pa je to dovolj? Vedno znova vsak prelaga del odgovornosti na drugega. Čutimo, da se moramo povezati, in vemo, da smo uspešni samo takrat, ko stopimo skupaj. In kaj sploh je uspeh na naši poti?
Kritiki bodo rekli, da spet ustvarjamo sistem po meri strokovnih delavcev, da se gremo strokovnjaštvo, da delamo brez osebe in da sami sebi ustvarjamo delovna mesta. Še huje, kritiki bodo rekli, da se gremo v Hrastovcu zapiranje in omejevanje z neupoštevanjem človekovih pravic.
Hkrati pa prav ti kritiki vedo, da je bil zavod Hrastovec prvi, ki se je na našem področju odpiral v javnost. Da smo že v davnih osemdesetih prejšnjega stoletja sodelovali z nevladnimi organizacijami pri preseljevanju stanovalcev v skupnost. Zavod je intenzivno, brez dodatne državne pomoči, odpiral nove dislocirane bivalne enote in neodvisna stanovanja. Pri tem je sledil ideji, da ima vsak stanovalec pravico živeti v lokalni skupnosti. Kritiki pa prav tako vedo, da smo si v Hrastovcu vedno upali tvegati, tudi v času, ko smo se v Sloveniji na področju duševnega zdravja začeli bati svoje lastne sence.
Res je. Trenutni sistem institucionalnega varstva, sploh na področju posebnega socialnega varstva, ne zagotavlja dovolj bivalnih kapacitet v lokalni skupnosti in manjših bivalnih enotah. Ampak ali je to res naloga posebnih socialnovarstvenih zavodov? Kako dolgo bomo še zavodi prepuščeni sami sebi, svoji iznajdljivosti in svoji neverjetni vztrajnosti? Včasih že delujemo kot don kihoti. In zanimivo, kar ne odnehamo!?
Ne želim biti patetična. Mi zagotovo ne bomo odnehali, ker nas ljudje potrebujejo. V zavodu se veča število stanovalcev, ki zapuščajo zavod in gredo na "svobodo". Na žalost je pogosto ta "svoboda" povezana s pomanjkanjem podpore, z vračanjem na stare tire odvisnosti in nenehnim iskanjem miru in varnosti.
Ampak zgodijo se tudi lepe zgodbe. Še sedaj nam piše bivši stanovalec, ki mu je uspelo, da si je povrnil poslovno sposobnost in si našel službo. Še vedno se na nas spomnijo stanovalci, ki še živijo doma ali v svojih stanovanjih in povedo, da smo jim pomagali, da smo bili takrat z njimi, ko so potrebovali podporo.
Ne želimo več biti zadnji v sistemu. Ne želimo več biti tisti, ki se nas zlorabi, ko je treba udariti po sistemu institucionalnega varstva. Ne želimo več mirno prenašati vsega negativnega, kar se nabira v državi in se kumulira v Hrastovcu.
Želimo opozarjati na nepravilnosti, želimo si dostojanstva za stanovalce in za delavce. Želimo biti aktivni del sprememb in želimo, končno, prave usmeritve strokovne javnosti. Predvsem pa tiste strokovne javnosti, ki vzgaja nove, nadobudne socialne delavce, ki pomenijo razvoj in ki pomenijo premike na področju socialnega varstva.
Če ne bomo sodelovali in si končno priznali, da smo vsi v sistemu pomembni, nam ne bo uspelo. Pri tem ne gre za promoviranje enega ali drugega sektorja. Pri tem gre enostavno za to, da se zavemo, da nas ljudje potrebujejo. In ja, s tem, da se kritizira in stigmatizira Socialnovarstveni zavod Hrastovec, se ne kritizira in ne stigmatizira ustanove, ali če hočete, nas delavcev, pri tem se v prvi vrsti še bolj izpostavlja ljudi, ki pri nas živijo.
Mislim, da je zadnji čas, da končno pričnemo novo zgodbo.
