Prepovedane stvari so najslajše - tako je od vekomaj. Ampak v zgodovini človeštva je bilo z zakoni prepovedanih kar nekaj stvari, ki se nam danes zdijo samoumevne, nekdanji strahovi, spleteni okrog njih, pa banalni. Denimo?
Denimo nogomet. Pravijo, da so se prvi zametki nogometa kot športa pojavili že v 2. in 3. stoletju pred našim štetjem na Kitajskem. V času dinastije Han so se ljudje zabavali z brcanjem usnjene žoge, napolnjene z živalsko dlako ali s perjem, skozi 30 do 40 centimetrov široko lino, ki je očitno prednica današnjega gola. Moderni nogomet pa naj bi se bil pričel v Angliji v 13. stoletju. Cilj tega športa, ki je tako navdušil ljudstvo, je bil spraviti žogo do določene točke, pri tem pa je bilo dovoljeno tekmece pretepati, brcati, gristi, potiskati in še kaj.

Zlomljene kosti so bile stalnica

Ljudje so tako oboževali to igro, da so tudi po cele dneve dirjali po igrišču ali pa jo spremljali kot gledalci in navijači. Seveda je bila skorajda brez pravil; število igralcev ni bilo predpisano, tako da je eno moštvo lahko štelo 40, drugo pa tudi 400 igralcev. Igrišče se je razprostiralo na kilometrih polj, trgov, dvorišč, travnikov in ulic po vaseh in mestih. Napihnjen svinjski mehur (žoga je lahko bila tudi iz krp, usnja ali celo lesena) je bilo treba odnesti v vas in veselica se je začela. Danes bi lahko rekli, da je pravzaprav šlo za javne nemire z golom. Žogo je bilo treba prebrcati do nekaj kilometrov oddaljenega gola, pri tem je lahko sodelovalo na stotine moških.
Pogosto so med seboj tekmovale vasi ali pa skupine vajencev ene obrti proti vajencem druge. Zlomljene kosti so bile stalnica, tudi smrti še zdaleč niso bile redke. Bolj ko je bila igra groba in nasilna, več gledalcev jo je spremljalo, kar je seveda še bolj podžigalo igralce. No, to ni bil samo začetek modernega nogometa, bil je tudi začetek modernega nogometnega huliganstva. Kaj kmalu je nogomet začel tako silno zanimati kraljeve vojake, da so pozabljali na redno vojaško urjenje v lokostrelstvu, kar je tako razjezilo kralja Edvarda III. (1327-1377), da je nogomet strogo prepovedal. Nogomet so prepovedali tudi Richard II., Henrik IV. in Henrik V., nič bolje pa se ni godilo nogometnim navdušencem pod škotskimi kralji. Nogomet je postal kaznivo dejanje in ukvarjanje z njim izguba dragocenega časa, ki bi ga bilo koristneje uporabiti za nabiranje vojaške kondicije. Znamenit je odlok škotskega kralja Jakoba I., ki se glasi: "That na man play at the fute-ball." Noben moški ne sme igrati nogometa. V Manchestru, angleškem mestu, ki je danes svetovno znano po dveh nogometnih klubih, United in City, je bil nogomet prepovedan še v začetku 16. stoletja, ker je žoga prevečkrat končala v oknih in jih razbila.

V Angliji ukinili božič

Starejši bralci se bodo spomnili, da v prvih letih po drugi svetovni vojni pri nas božič ni bil praznik, ki bi bil komunizmu - po sovjetskem vzoru pač - povšeči. V dneh, ko naj bi se začela božična peka, je v vseh trgovinah čudežno zmanjkalo masla, margarine, orehov in rožičev. Po odredbi "od zgoraj" so jih morali trgovci v teh "nevarnih" dneh spraviti s polic v skladišča.
Ampak nikjer niso bili tako zagrizeno proti temu svetlemu prazniku kot v Angliji v 17. stoletju. Puritanski protestanti so namreč strogo interpretirali krščanstvo in so verjeli, da so vse oblike praznovanja, vključno z božičem, greh. Leta 1644, ko so puritanci postali večina v angleškem parlamentu, so bili božični prazniki z zakonom prepovedani. Za poganske obrede so bile razglašene, torej prepovedane, tudi božične pesmi, božično drevo, okraski, celo značilne angleške božične jedi, kot je še danes božični puding. In da bi zagotovili, da ne bi kdo na skrivaj praznoval, so morale biti na ta dan odprte vse manufakture, delavnice in podjetja, tudi če je bil dela prost dan. Dan pred božičem so hodili po hišah mestni stražniki in ljudi opominjali, da je praznik nedovoljen. Božič je bil v Angliji prepovedan do leta 1660, ko je Karel II. utrdil moč anglikanske cerkve, v severnoameriški Novi Angliji pa so praznovanje božiča dovolili šele leta 1857.

Nedovoljen šah, prepovedana kava

Tudi šah, kraljevska igra, je bil (in je še) marsikje prepovedan. V minulih stoletjih je bil nedovoljen v Perziji, Egiptu, na Japonskem, v Franciji, po ukazu mule Omarja pa je danes prepovedan v Afganistanu in Savdski Arabiji. Rojstvo šaha je sicer še vedno ovito v skrivnost, a perzijski ep, ki je nastal okoli leta 570, naj bi bil dokaz, da se je šah rodil v Perziji. O tem naj bi pričal stih iz epa, ki se glasi: "V njegovem času ni bilo drugih vojn/razen tistih na osemvrstnih ploščah." Osemvrstna plošča je pesniški izraz za šahovnico. Tudi izraz šah-mat izhaja iz perzijskega jezika in pomeni "kralj je mrtev". V evropski prostor naj bi bil vstopil okoli leta 1000 preko Rusije. Igra je hitro padla v nemilost srednjeveške katoliške cerkve in kmalu je bila tudi na znamenitem indeksu cerkvenih prepovedi. Zanimivo je, da je šahovsko ploščo, ki je škatla, iznašel duhovnik - ko je škatlo zaprl in jo dal na polico, je bila videti kot ena izmed knjig.

Pohod pokovke

Pokovka, kokice, tudi angleški izraz popkorn se je udomačil, je dober vir dobička v kinematografih - to še kako dobro vemo. Toda v času nemih filmov je bila pokovka v ameriških kinematografih strogo prepovedana.
Filmi so bili takrat oblika zabave, ki so jo uživali le višji sloji, ki so bili tudi dovolj izobraženi, da so lahko prebirali (sicer redke) napise, ki so pojasnjevali, kaj se v filmu dogaja. Zato so bili kinematografi bogato opremljeni, tla pa prekrita z debelimi preprogami, da bi privabili ciljno bogato občinstvo.
Pokovka je bila v tem času zelo razširjena in cenovno dostopna ulična hitra hrana. A vse to se je spremenilo v času vsesvetovne gospodarske recesije, ki se je pričela leta 1929 in se končala desetletje kasneje. V tem času se je pojavil zvočni film in kinematografi so na široko odprli vrata za množice. Z njimi je prišla pred filmska platna tudi pokovka. Prodajalci pokovke so kmalu spoznali, da so ulice okoli kinodvoran odlična mesta za prodajo. No, kmalu pa je tudi lastnikom kinematografov šinilo v glavo, da bo dobiček večji, če za prodajo pokovke določijo kar lastna podjetja. In tako je ostalo vse do danes.