Ko je Eon Productions ​leta 1962 distribuiral prvi film o najslavnejšem britanskem tajnem agentu Jamesu Bondu, posnet po noveli Iana Fleminga, je luč sveta ugledala tudi zdaj že legendarna glasbena tema filma, ki je prisotna v vseh nadaljevanjih. A vendar so se Bondove pesmi, ki so kasneje postale rdeča nit filmov in so prikazane v uvodni špici, uveljavile šele s tretjim filmom (Goldfinger, 1964). V prvem filmu Dr. No, v katerem je agenta upodobil legendarni Škot Sean Connery, naslovne pesmi ni bilo, je pa iz filma znana pesem Kingston Calypso izvajalca Byrona Leeja in skupine The Draginaires, ki je bila uporabljena za spremljavo. V drugem filmu Iz Rusije z ljubeznijo (From Russia with Love,1963) je prav tako bila uporabljena zgolj Bondova tema, s tretjim filmom - Goldfingerjem pa so gledalci dočakali prvo pravo uvodno Bondovo pesem. Istoimensko pesem je odpela valižanska pevka Shirley Bassey, Thunderball leto kasneje pa legendarni Tom Jones.

Pečat pustil tudi McCartney

Po popularizaciji bondijade in uvodnih pesmi so tako ustvarjalci filma kot glasbeniki v vseh prihajajočih filmih videli priložnost. Na prehodu iz 60. v 70. leta prejšnjega stoletja se je v vlogi izvajalcev Bondovih pesmi zvrstilo veliko takratnih zvenečih imen, kot so Nancy Sinatra 1967 s pesmijo You Only Live Twice, Louis Armstrong z We Have All the Time in the World v bondijadi ​V službi njenega veličanstva (On Her Majesty's Secret Service, 1969). Sedemdeseta leta je s pesmijo Diamonds Are Forever začela Shirley Bassey, čez dve leti, 1973, pa je sledila prava rock himna Paula McCartneyja Live and Let Die, ki je tudi zaradi priredbe skupine Guns N' Roses še danes ena najbolj odmevnih rockerskih himnično-stadionskih pesmi. Shirley Bassey je svojo tretjo pesem imela v filmu Moonraker (1979).

Osemdeseta zaznamovali Duran Duran

V osemdesetih letih so svoje bondovske pečate v pesmih pustili Sheena Easton (For Your Eyes Only, 1981), Rita Coolidge (All Time High, film Octopussy, 1983), skupini Duran Duran (A View to a Kill, 1985) in A-ha (The Living Daylights, 1987) ter Gladys Knight (Licence to Kill, 1989). Devetdeseta leta in ero Piercea Brosnana v vlogi zapeljivega agenta 007 je začel film Goldeneye z istoimensko pesmijo glasbene dive Tine Turner, ki sta jo napisala Bono in The Edge, gonilni sili irske rock zasedbe U2. Devetdeseta bondovska leta so bila sklenjena s filmoma in pesmima Tomorrow Never Dies izvajalke Sheryl Crow in The World Is Not Enough skupine Garbage.

V bondijadah novega tisočletja so zapeli pop kraljica Madonna, v eri Daniela Craiga pa še grunger Chris Cornell s pravim rockerskim hitom You Know My Name, duet Jacka Whita in Alicie Keys je bil Another Way to Die. Ko je bila na vrhuncu slave, je znameniti Skyfall zapela Adele, Sam Smith je o zapisih na zidovih pel v Spectru, zadnja je bila Billie Eilish, globalni glasbeni fenomen. Dvajsetletna punca malce nenavadnega videza je s tem morda sprva vzbujala začudenje, a je s svojim talentom kritikom kmalu zaprla usta in navdušila glasbeno javnost.

Štiri pesmi z drugačnimi naslovi, nekaj so jih odpovedali

Le pesmi All Time High (Octopussy), You Know My Name (Casino Royale), Another Way to Die (Quantum of Solace) in Writing on the Wall (Spectre) so edine štiri, ki nimajo istega naslova kot film, niti ni z njim povezano besedilo. Praksa je, da bondovska pesem izide sočasno z napovednikom filma, torej nekaj mesecev pred filmsko premiero, toda pri zadnjem filmu Ni čas za smrt (No Time to Die) je bila istoimenska pesem ameriške mlade glasbenice izdana februarja 2020, film pa je zaradi pandemije covida-19 luč sveta ugledal jeseni 2021.

V vsej zgodovini bondijade je bilo tudi nekaj že posnetih pesmi, ki jih nato v filmu ni bilo. Veliko zanimivosti sta lani v oddaji Bondovske skladbe povedala Andrej Karoli in Katja Stojnič. Omenila sta primer naslovne pesmi za film Thunderball, za katero so se borili Basseyeva, Dionne Warwick in Johnny Cash, naposled pa jo je izvedel Tom Jones. Omenila sta še, da so brez bondijade ostali Debbie Harry iz skupine Blondie, skupine Pulp, The Cardigans in Radiohead. Pesem slednje je bila že izbrana za film Spectre, a je režiser Sam Mendes na koncu ocenil, da je preveč melanholična in temačna. Nadomestil jih je Sam Smith z Writting's on the Wall.