Vedno je bil nasmejan, vsako družbo je držal pokonci, nič mu ni bilo težko in vedno se je razdajal za druge. Na vprašanje o tem, kako mu gre, je zamahnil z roko in veselo zaklical: Dobro, pa še na boljše gre. Po vsaki rundi pijače je imel čas za še eno. Bil je glasbeni samouk in rad je raztegnil meh, ki ga je prevažal v prtljažniku starega forda. Med pavzami je razlagal vice. Vsi so ga imeli radi. Nenadoma je po vasi odjeknilo, da je storil samomor. Nihče ni vedel, zakaj. Ko pa je bil vedno tako vesel. Pozitivec, pač.
Ona se je rada oblačila v zelo ozka oblačila in nosila je vrtoglavo visoke petke. Čeprav je bila nižja uradnica, se je obnašala vsaj kot vodja oddelka. Zmerom je bila bleščeče našminkana in dolgih las si nikoli ni spenjala v čop. Moški so jo trenutek ali dva gledali dlje, kot bi to še bilo primerno, ženske so se z njo prijazno pomenkovale in jo vsaj enkrat vmes vprašale, ali je ne dajejo krčne žile zaradi petk. Rada je preplesala noč in na fejsbuku je objavljala selfije z znanimi pop zvezdniki. Svet se je skozi njena očala zdel, kot da bi lebdel na puhastem rožnatem oblačku. Na nočni omarici pa je že dolgo ležalo neodprto pismo z žigom onkološkega oddelka. Nanj je postavljala kozarec z vodo, da ta na rdečem mahagoniju ne bi puščal vodnega odtisa. Pozitivka.
V deželi se je razdivjal polarni mraz, ki je ljudi spreminjal v kipe, slapove v umetnine, živali pa prepuščal naključni usodi. Prizori zamrznjega mesta so bili na las taki, kot jih snemajo v sončnih studiih, južneje od čudovitega srednjega zahoda, ko v futurističnem filmu prikazujejo dan po svetovni kataklizmi. Predsednik, ki mu kljun pač ni zamrznil, je čivknil, da je sedaj trenutek, ko si vsi moramo zaželeti globalno segrevanje. Slovenski zet, pozitivec.
Treniral je od ranega otroštva. Koliko bolečih mišic, diet, modric je pretrpel! Ko so fantje njegovih let v disku osvajali punce in jim kupovali rum kole, je doma spal, ker je naslednje jutro imel trening. Oče, ki je delal dva šihta, in mati, ki je vestno preštevala ogljikove hidrate in proteine, sta verjela v njihov skupni uspeh. Enkrat, nekoč. Priskrbeli so mu najboljše trenerje in ti najboljše zdravnike. Bili so tako najboljši, da je na dopinškem pregledu test izkazal nedvoumni status: pozitivec!
Te dni sem se po telefonu pogovarjala s prijateljico, s katero se poznava še iz časov, ko je vse bilo tako … analogno. S toplim, prizanesljivim glasom je od mene strogo zahtevala obljubo, da bom mislila samo pozitivno in nič manj kot pozitivno. Da bom postala največja pozitivka, kar jih je. Ker da pozitivne misli rišejo lepe, svetle, sončne slike. In take slike delajo srečne zgodbe. Prijateljici zaupam in jo imam rada. Trudim se torej misliti pozitivno, gledati na mikrosvet pozitivno in v vsaki slabi epizodi videti nekaj poučnega, kar me bo naredilo še modrejšo in zrelejšo.
Obljubim, da bom pozitivka, če bo le svet v ravnovesju in bo na drugi strani tudi kaj negativnega.
