Kolikor vem, jezikovna, slovnična, stilistična, literarna, komunikacijska znanja niso del pravosodnega izpita. Pa bi morala biti. Nujno! Ker so pravniki totalno nepismeni. Vsaj funkcionalno nepismeni.
To dokazuje sodba vrhovnega sodišča, s katero je povozilo sodbo višjega sodišča v Celju, da mora Janez Janša plačati 6000 evrov odškodnine Mojci Pašek Šetinc, ker ji je rekel "prostitutka".
Obrazložitev vrhovnih sodnikov je bila naslednja: izhodišče drugostopenjskega sodišča "ni pravilno", ker ni mogoče domnevati, "da bi lahko sledilci sporno izjavo razumeli dobesedno".
Da ne bo pomote, jezikovno disfunkcionalni so na obeh sodiščih. Pravzaprav ne vem, kaj je bolj smešno in zmotno: to, da eno sodišče prepozna dejanje tožene stranke kot žalitev z argumentom, da bi bilo izjavo mogoče razumeti dobesedno - ali to, da drugo sodišče potem ta argument spodbije, češ, tožena stranka se je izrazila metaforično, zato nihče ne bi mogel pomisliti, da je tožeča stranka res profesionalna kurba - ker vsak "povprečen Janšev sledilec na twitterju" zna brati metafore -, in toženo stranko oprostí.

Predavanje o metaforah

Se bom potrudil, da ne bom tega preveč profesorsko odpredaval.
Metafora je primerjava dveh različnih stvari ali oseb ali pojmov, ki temelji na njuni podobnosti. Metafore uporabljamo zato, ker lahko s primerjavo nekaj učinkoviteje in/ali slikoviteje povemo. Obstaja cela vrsta strukturno različnih metafor, uporabne pa so še zdaleč ne samo v literaturi, temveč tudi v vsakdanjem govoru. Retorična moč metafore je v primerjavi. V podobnosti različnega ali različnosti podobnega.
Naj grem k stvari: razen ta pametnih sodnikov na višjem sodišču v Celju nihče na svetu - niti dveleten otrok, ki mu mamica reče, da je njen "sonček" - ne misli, da bi metaforo lahko kdo vzel dobesedno.
Če kdo komu reče "prasica" (ali karkoli drugega na P), potem je vsakomur s ščepcem jezikovnega znanja ali čuta jasno, da žaljivost izjave ni samo potencialna ali hipotetična, če bi kdo to razumel dobesedno. Žaljivost je že v sami primerjavi. Da se Mojca Pašek Šetinc kot urednica na TV Slovenija, ki Eugeniji Carl dovoljuje objavljati netočne, neresnicoljubne, za SDS kompromitirajoče informacije, "prodaja". Prodaja pa seveda ne telesa, temveč medijske storitve - in to komu drugemu kot "zvodniku Milanu". Kar je seveda spet metafora: za komunista Kučana.

Za lase privlečeno

Višje sodišče je Janšo kulpabiliziralo z za lase privlečeno utemeljitvijo, da bi lahko na podlagi njegove izjave MPŠ nekdo dejansko identificiral kot "profesionalko". Vrhovno sodišče pa je potem modro ugotovilo, da je šlo tako kot pri vsaki metafori samo za primerjavo in za nič drugega kot primerjavo, ki že po definiciji ne more biti dobesedna. Gre torej za primerjavo v funkciji "razsvetljenskega načela, da samo svobodna razprava o pomembnih družbenih temah omogoča približevanje resnici" in "da je treba dati prednost svobodi političnega izražanja" pred dobrim imenom in častjo tožeče stranke. Ki je tako kot tožena stranka tudi javna oseba, "pri teh pa so meje dovoljene kritike širše kot pri zasebnikih".
Kar je seveda popolna neumnost.

Nič hudega. Ker Janša

Društvo novinarjev Slovenije se je po sodbi vrhovnega sodišča oglasilo z izjavo, s katero se enkrat za spremembo strinjam. Bi pa pripomnil, da je treba biti bolj previden z izrazom "zastraševalni učinek", ki da ga imata tako Janševo zmerjanje kot sodba vrhovnega sodišča na novinarje.
Janševo pljuvanje ali flancanje zagotovo nima zastraševalnega učinka. To lahko novinarje kvečjemu spodbudi, da se mu bomo še bolj trmasto postavljali po robu. Zastraševalen učinek pa ima nedvomno sama sodba. To že. Toda to ni nujno nekaj slabega. Prav nič ne bi bilo narobe, če bi se Eugenija Carl - ta druga "prostitutka" - bala objaviti inkriminirani prispevek, zaradi katerega se je Janši omračil um. Ker bi ji moralo biti jasno - ali vsaj urednici MPŠ, če že ne njej sami -, da je njena zgodba o prominentnih SDS-ovcih, domnevno včlanjenih v neonaci facebook grupo, sramotno neprofesionalen, tendenciozen, tabloiden prispevek.
Ampak ne. Nič hudega. Ker Janša.
To samo za opomin, ker smo pri vsem tem zmerjanju že pozabili, kako se je vse skupaj sploh začelo.