Čeprav je bila serotoninska teorija depresije prvič omenjena v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, jo je farmacevtska industrija začela široko promovirati v devetdesetih letih v povezavi s svojimi prizadevanji za trženje nove serije antidepresivov, znanih kot selektivni zaviralci ponovnega privzema serotonina ali SSRI. Idejo so podprle tudi uradne institucije, kot je Ameriško psihiatrično združenje, ki javnosti še vedno sporoča, da "lahko razlike v nekaterih kemikalijah v možganih prispevajo k simptomom depresije".

Nešteto zdravnikov je sporočilo ponavljalo po vsem svetu, v svojih zasebnih ordinacijah in v medijih. Ljudje so sprejeli, kar so jim rekli. In mnogi so začeli jemati antidepresive, ker so verjeli, da je nekaj narobe z njihovimi možgani in da jih potrebujejo. V tem obdobju je uporaba antidepresivov močno narasla, v Angliji jih na primer predpisujejo že vsakemu šestemu odraslemu prebivalcu.

Dolgo so nekateri akademiki, vključno z vodilnimi psihiatri, trdili, da ni zadovoljivih dokazov, ki bi podpirali idejo, da je depresija posledica nenormalno nizkega ali neaktivnega serotonina. Mnogi še naprej verjamejo tej teoriji, čeprav do zdaj ni bilo celovitega pregleda raziskav o serotoninu in depresiji, ki bi lahko tako ali drugače omogočile trdne zaključke.

Na prvi pogled se zdi, da antidepresivi tipa SSRI, ki delujejo na serotoninski sistem, podpirajo serotoninsko teorijo depresije. SSRI začasno povečajo količino serotonina v možganih, vendar to ne pomeni vedno, da je depresija posledica nasprotnega učinka. Poznamo tudi druge razlage za učinke antidepresivov. Preskušanja zdravil kažejo, da se antidepresivi pri zdravljenju depresije komajda razlikujejo od placeba (tabletke). Zdi se tudi, da imajo antidepresivi splošen učinek omrtvičenja čustev, kar lahko vpliva na razpoloženje ljudi, čeprav ne vemo, kako nastane ta učinek ali kakšen je.

Prvi celoviti pregled

Od devetdesetih let prejšnjega stoletja potekajo obsežne raziskave serotoninskega sistema, vendar prej niso bile sistematične. Izpeljali smo krovni pregled, ki je vključeval sistematično prepoznavanje in primerjanje dokazov z vsakega od glavnih področij raziskovanja serotonina in depresije, nikoli pa nismo združili dokazov z različnih področij, ki uporabljajo ta pristop.

Področje raziskav, ki smo ga vključili, je primerjava ravni serotonina in njegovih razgradnih produktov v krvi ali možganski tekočini. Na splošno ta raziskava ni pokazala razlike med ljudmi z depresijo in tistimi brez nje.

Drugo področje raziskav se osredotoča na serotoninske receptorje, beljakovine na koncih živcev, s katerimi se povezuje serotonin in ki lahko prenašajo ali zavirajo učinke serotonina. Raziskave o najpogosteje raziskanem serotoninskem receptorju so pokazale, da ni nobene razlike med ljudmi z depresijo in ljudmi brez nje ali da je bila aktivnost serotonina dejansko povečana pri ljudeh z depresijo - nasprotno od serotoninske teorije.

Raziskave o "transporterju" serotonina, to je beljakovini, ki pomaga prekiniti učinek serotonina (beljakovina, na katero delujejo SSRI), so prav tako nakazale, da se je aktivnost serotonina pri ljudeh z depresijo povečala. Vendar pa je te ugotovitve mogoče razložiti z dejstvom, da je veliko udeležencev teh študij uporabljalo (ali trenutno uporablja) antidepresive.

Preučili smo tudi raziskave, ali je mogoče pri prostovoljcih povzročiti depresijo z umetnim znižanjem ravni serotonina. Dva sistematična pregleda v letih 2006 in 2007 ter vzorec desetih najnovejših študij (v času, ko je bila izvedena trenutna raziskava) so pokazali, da znižanje serotonina ni povzročilo depresije pri več sto zdravih prostovoljcih. Eden od pregledov je pokazal zelo šibke dokaze o učinku pri majhni podskupini ljudi z družinsko anamnezo depresije.

Zelo velike študije, ki so vključevale več deset tisoč bolnikov, so preučevale variacije genov, vključno z genom, ki ima navodila za izdelavo prenašalca serotonina. Pri tem niso našli nobene razlike v pogostosti variant tega gena med ljudmi z depresijo in zdravimi kontrolnimi osebami.

Čeprav je znana zgodnja študija odkrila povezavo med genom prenašalca serotonina in stresnimi življenjskimi dogodki, obsežnejše študije kažejo, da taka povezava ne obstaja. Vendar pa so stresni življenjski dogodki sami po sebi močno vplivali na kasnejše tveganje za nastanek depresije pri ljudeh.

Nekatere študije v našem pregledu, v katere so bili vključeni ljudje, ki so jemali antidepresive, so pokazale, da lahko antidepresivi dejansko znižajo koncentracijo ali aktivnost serotonina.

Brez dokazov

Serotoninska teorija depresije je bila ena najvplivnejših in obširno raziskanih bioloških teorij o izvoru depresije. Naša študija kaže, da nima znanstvenih dokazov in da postavlja pod vprašaj uporabo antidepresivov.

Za večino antidepresivov, ki so zdaj v uporabi, se domneva, da delujejo s pomočjo učinkov na serotonin. Nekateri vplivajo tudi na možgansko kemikalijo noradrenalin. Toda strokovnjaki se strinjajo, da so dokazi o vplivu noradrenalina na depresijo šibkejši od dokazov za serotonin.

Nobenega drugega sprejetega farmakološkega mehanizma za vpliv antidepresivov na depresijo ni. Če antidepresivi delujejo kot placebo ali tako, da omrtvičijo čustva, potem ni jasno, ali naredijo več koristi kot škode.

Čeprav se morda zdi, da bi pogled na depresijo kot biološko motnjo zmanjšal stigmo, so raziskave pokazale nasprotno - in tudi, da nekateri ljudje verjamejo, da je njihova depresija posledica kemičnega neravnovesja, in so bolj pesimistični glede svojih možnosti za ozdravitev.

Pomembno je razumevanje, da je ideja o depresiji kot posledici kemičnega neravnovesja hipotetična. In da še ne razumemo, kaj začasno zvišanje serotonina ali druge biokemične spremembe, ki jih povzročijo antidepresivi, naredijo možganom. Sklepamo, da je nemogoče reči, da je jemanje antidepresivov SSRI smiselno ali celo popolnoma varno.

Če jemljete antidepresive, je zelo pomembno, da se o prekinitvi jemanja posvetujete s svojim zdravnikom. A ljudje vedno potrebujemo vse informacije, da se lahko premišljeno odločimo, ali želimo jemati zdravila ali ne.