Zakaj je priseljencem prekipelo

Tudi mi smo Tržičani!" To je bilo geslo manifestacije, ki je potekala prejšnji teden v Tržiču (v italijanščini Monfalcone), mestu kakih 30 kilometrov zahodno od Trsta. Demonstriralo je kakih 8000 ljudi, po večini muslimanskih priseljencev. To je bil protest proti županji Anni Cisint, predstavnici Lige, ki vodi desno upravo v tem mestu.

Tržič je znan predvsem po veliki ladjedelnici, v kateri gradijo velikanke, predvsem potniške ladje za križarjenje, po naročilu ameriških in italijanskih družb. Ne mine leto, da ne bi naročnikom izročili vsaj ene velikanke. To je seveda velika industrija, ki terja ogromno delovne sile. Italijanska družba Fincantieri že več kot 30 let tržiški obrat namenja predvsem ladjam za križarjenje. Tovorne in vojaške ladje gradijo v drugih ladjedelnicah v državi. Zaposluje seveda več tisoč ljudi, poleg tega pa veliko del, predvsem notranjo opremo, poverja koncesionarjem, ki prav tako zaposlujejo delovne množice.

Italijanske delovne sile ni dovolj in zato živi v Tržiču veliko priseljencev, predvsem iz Bangladeša, seveda z družinami. Otroci polnijo krajevne šole, in že več let je opazen pojav, da številni italijanski starši pošiljajo svoje otroke v Ronke, sosednjo vas, kjer živi slovenska manjšina in obstaja slovenska šola. To utemeljujejo s pozitivnim odnosom, češ, slovenščina je jezik soseda, šola je boljša, ker je manj učencev, in s podobnimi utemeljitvami. V resnici gre v večini primerov za izbiro, ker je v italijanskih šolah veliko otrok muslimanskih družin. To je že star pojav, saj ladjedelnica ni od danes, vendar do lanskega poletja v družbi ni bilo večjih problemov. Priseljenci so obzirni, vsi so redno zaposleni, živijo v najetih stanovanjih, marsikateri delavec, ki obvlada obrt, kaj malega zasluži tudi z dodatnim delom, z manjšimi in tudi večjimi popravili v stanovanjih domačinov. Priseljenci so se naučili italijanščino, vsaj toliko, kolikor jo potrebujejo za vsakdanje življenje. Dolga leta je vladalo nekakšno ravnotežje.

Pred dvema letoma pa je bila za županjo izvoljena Anna Cisint, pripadnica Salvinijeve Lige, ki je že sredi letošnjega poletja začela kampanjo proti priseljencem. Motilo jo je namreč, da so se muslimanke v kopališčih kopale v burkiniju, to je v kopalkah, ki prekrijejo celotno telo. To se je sicer dogajalo tudi na tržaških plažah. Nastale so polemike in objavljenih je bilo nekaj časopisnih člankov, nakar se je sredi poletja skupina kakih 50 Tržačank v podporo muslimankam podala oblečena v morje na mestnem kopališču in polemike so pojenjale. Ne pa v Tržiču, kjer je županja podprla domačinke, ki so zahtevale prepoved nošnje burkinija na plažah. Prepovedi ni bilo, dogodek pa je seveda povečal napetost med domačini in priseljenci.

Vendar se Anna Cisint v svoji kampanji proti priseljencem ni ustavila in tako je pred kratkim odredila zaprtje dveh objektov, kjer so se muslimani zbirali k molitvi. Ta sklep je utemeljila s trditvijo, da v urbanističnem načrtu mesta objekta nista namenjena verskim obredom. Prepovedala je tudi molitve na prostem, na primer na mestnih trgih. In tako je priseljencem, ki so vsi registrirani kot občani Tržiča in plačujejo najemnino ter tudi davke, tako državne kot občinske, prekipelo. Dva dni pred božičem so uprizorili velik protest.

Zbralo se jih je, kot rečeno, kakih 8000, plapolale so evropske in italijanske zastave, gesla pa so opozarjala, da so prebivalci mesta, da se počutijo Italijani, pa čeprav v glavnem brez italijanskega državljanstva, in da navsezadnje želijo samo ohraniti svojo vero v državi, kjer je verska svoboda ustavno načelo. Sprevod se je razvil po središču mesta, incidentov ni bilo, gre pa vsekakor za zaostritev v odnosih med domačini in priseljenci, očitno po krivdi županje, ki s svojim ukrepi podpira diskriminacijo in ščuva k sovraštvu, namesto da bi se zavzemala za sožitje.

Brez priseljencev bi namreč ne bilo ladjedelnice, ki je edina velika industrija tega območja, zavoljo katere mesto, neposredno ali posredno, živi v dokajšnjem blagostanju.