Poneverbe, korupcija, pranje denarja, sleparije. Nič posebnega, bi kdo rekel, misleč, da gre za Italijo, kjer take sodne obravnave potekajo že dolga leta, na zatožni klopi pa običajno sedijo mafijci, finančniki, podjetniki in tudi politiki. Tokrat je drugače. Razlogov za to oceno, da gre namreč za drugačno obravnavo, je več. Prvič namreč tak proces ne poteka na ozemlju italijanske republike, ampak v Vatikanu, torej papeški državi, v improvizirani sodni dvorani, ki so jo za sodno obravnavo uredili v konferenčni sobi znamenitih Vatikanskih muzejev. In prvič je med obtoženci, celo prvoobtožen, kardinal, ki so mu bile, vsaj po 500 strani dolgi obtožnici sodeč, veliko bolj pri srcu posvetne dobrine kot duhovne. Izjema je za vatikanski pravni sistem tako velika, da je bilo za formalno obtožbo kardinala potrebno posebno privoljenje papeža Frančiška, Argentinca italijanskega rodu, ki se je v Buenos Airesu iz rezidence v pisarno vozil z avtobusom in je po izvolitvi za papeža odklonil bivanje v papeškem stanovanju, ampak še vedno živi v Domu sv. Marte, nekakšnem penzionu za kardinale, ki se občasno mudijo v Rimu. Papežu, ki je odklonil rdeče čevlje, kakršni so bili stoletja uradna papeževa obutev, češ da so njegovi črni čevlji še uporabni, in si ob potovanjih v tujino sam nosi v letalo aktovko z nujno osebno opremo, od brivskega aparata do knjige, ki jo prebira med poletom.
Pregovorno skromni papež Frančišek nima razumevanja za pohlep
Skrivnostne smrti
O vatikanskih financah teče beseda še nekaj desetletij, vse od 70. let prejšnjega stoletja, ko je vajeti vatikanskih financ, državne banke IOR, prevzel ameriški škof, kasneje nadškof Paul Marcinkus. Njegova biografija je, kot jo objavlja Wikipedija, tesno povezana s stečajem italijanske banke Ambrosiano ter z namigi na skrivnostno smrt papeža Janeza Pavla I., ki je želel razjasniti stanje vatikanskih financ, pa na prav tako nepojasnjeno smrt finančnikov Roberta Calvija, ki so ga leta 1982 našli obešenega v Londonu (dan po tistem, ko je v Milanu njegova tajnica umrla po padcu skozi okno svoje pisarne), in Micheleja Sindone, ki so ga leta 1986 zastrupili s kavo v zaporu v Italiji. In potem še namigi na atentat na papeža Janeza Pavla II. in seveda na povezave z italijansko mafijo.
Papež Frančišek je takoj po izvolitvi pokazal novo podobo Svetega sedeža: želel je čim bolj transparentno Katoliško cerkev in v prvi vrsti očiščenje vatikanskih financ. To nalogo je poveril avstralskemu kardinalu Georgeu Pellu. Ta se je lotil dela, vendar ga je moral prekiniti, ker so ga v Avstraliji obtožili pedofilije. Leta 2017 se je vrnil v Avstralijo, obsodili so ga na šest let zapora, prestal ga je leto dni, dokler ga ni avstralsko vrhovno sodišče oprostilo, ker njegova krivda ni bila nedvomno dokazana. Pella je tako papež poklical nazaj v Vatikan.
Sveti sedež v minusu
Vatikanske državne finance že nekaj let niso rožnate. Vsa zadnja leta beleži država izgubo, ta v zadnjih petih letih znaša več kot 230 milijonov evrov. Istočasno upada prihodek "miloščine sv. Petra", torej denarja, ki ga vsako leto 29. junija zberejo v vseh cerkvah po svetu in je dejansko namenjen za vzdrževanje vatikanske strukture, vključno z nunciaturami, vatikanskimi veleposlaništvi, deset odstotkov pa je namenjenih revežem. V zadnjem letu pa beležijo vatikanske finance tudi izpad vstopnin za Vatikanske muzeje, ki so bili zaradi pandemije zaprti.
Sled vodila tudi v Slovenijo
In tu se pojavi ime prvoobtoženca na procesu, ki se je začel včeraj. V Avstraliji teče preiskava o okoliščinah v zvezi z obtožbami kardinala Pella. Gre za veliko vsoto denarja, za 700.000 evrov, ki naj bi bila prišla iz Vatikana, da bi podkupili priče, ki so obtožile Pella. To so nepreverjeni podatki, vendar so v Avstraliji glede tega sprožili preiskavo. To nakazilo pa naj bi bil odredil prav obtoženi Giovanni Angelo Becciu, takrat tretji človek Vatikana, kardinal, ki za zdaj ohranja naziv, vendar mu je papež odvzel vse funkcije in dovolil, da mu sodi vatikansko sodišče. Kot rečeno, prvič v zgodovini.
Z njim se je na zatožni klopi znašlo še devet obtožencev, med temi njegov tajnik monsinjor Mauro Carlino, znani vatikanski bankir Enrico Crasso, bivši predsednik in bivši direktor vatikanskega urada proti pranju denarja Rene Brülhart in Tommaso Di Ruzza ter Cecilia Marogna, ki jo nekateri mediji predstavljajo kot domnevno tajno agentko kardinala Becciuja. Cecilia Marogna je v Sloveniji postala znana zaradi odprtja fiktivnih podjetij, tako imenovanih poštnih nabiralnikov v Ljubljani, iz katerih fondov naj bi si omislila tudi nekaj luksuznih predmetov zase. Preko nje naj bi se bilo steklo okoli pol milijona evrov.
Vse bi morda celo teklo po utečenih tirih, če ne bi izbruhnil škandal v zvezi z nakupom palače na aveniji Sloane v Londonu. Gre za lepo zgodovinsko stavbo, ki naj bi bila Vatikan stala 350 milijonov evrov. Prikazana je bila kot investicija, izkazalo pa se je, da je samo v letu 2019 prinesla 49 milijonov evrov izgube. Luknja je bila prevelika, da bi jo lahko prikrili.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
