Vojislav Bercko
Prebivalci približno dveh tretjin Sirije, ki je pred letom 2011 štela okoli 22 milijonov ljudi, bodo danes imeli možnost voliti predsednika države. Izbor kandidatov je obskuren: dva skoraj popolnoma neznana politika, ki ju je ustavno sodišče spustilo skozi svoje sito 51 prijavljenih imen, in dosedanji predsednik Bašar Al Asad. Volitve bodo zato iz več razlogov le privid demokracije, ki bi jo sirske oblasti rade prikazale svetu; volili ne bodo niti Kurdi niti uporniki in civilisti, ki so stisnjeni v pokrajino Idlib ob turški meji, pač pa le ljudje ne "osvobojenih" ozemljih, torej tistih, ki jih nadzira sirska vojska. Povsem jasno je, da bodo obkrožili ime dosedanjega 55-letnega predsednika. Ta je na zadnjih volitvah pred sedmimi leti, ko je bila državljanska vojna na vrhuncu, prejel okoli 88 odstotkov glasov, četudi je mogel voliti še manjši delež ljudi. Tokrat bi jih lahko še precej več.
Volitve v le dveh tretjinah države ne morejo biti legitimne
Brez možnosti prave izbire
Asad, ki sicer ni pripravljal predvolilnih zborovanj (možnost atentata je zmeraj velika, zato se le redko pojavlja v javnosti), si je izbral predvolilni slogan "Z delom do upanja". Kako si ga razlaga sam, ne vemo, toda upanja je v Siriji, kjer je v državljanski vojni umrlo najmanj 350 tisoč, po nekaterih podatkih pa več kot pol milijona ljudi, sila malo. Zunaj sirskih meja je še zmeraj okoli pet milijonov beguncev, ki so jih tja pregnali bodisi napadi Asadovih sil, podprtih z rusko letalsko pomočjo, bodisi nasilje skrajnih islamističnih skupin, kot je bila zdaj že propadla Islamska država. Mnogi se nikdar ne nameravajo vrniti, tisti, ki bi se želeli, pa bodo naleteli na porušene domove. Kajti Sirija je ena sama velika, boleča ruševina, le prestolnica Damask in nekateri predeli v njeni bližini so ostali skoraj nedotaknjeni. Druga velika mesta, kot so Alep, Hama ali Homs, so bila porušena praktično do tal.
Kljub temu so Asadovi portreti preplavili ulice in trge ter zasenčili plakate dveh protikandidatov - nekdanjega ministra Abdulaha Saluma Abdulaha in Mahmuda Merija, člana tako imenovane tolerirane opozicije, ki jo mnogi označujejo kot zgolj podaljšek vladajočega režima. Pravi voditelji opozicije so že dolgo v izgnanstvu in sploh ne bi mogli kandidirati, tudi če bi to želeli; pogoj za kandidaturo je namreč po novem neprekinjeno desetletno bivanje v Siriji.
Od zdravnika do vojnega zločinca
Bašar Al Asad se ni nikdar želel ukvarjati s politiko. Diplomiral je iz oftalmologije v Damasku in Londonu, kjer se je tudi poročil. Sirijo je vse od leta 1971 s trdo roko vodil njegov oče Hafez, za njegovega naslednika je bil predviden Bašarjev starejši brat Basil, ki pa se je leta 1994 ubil v prometni nesreči. Tedaj 29-letnega Bašarja je oče poklical nazaj v domovino, moral je na vojaško akademijo in po Hafezovi smrti leta 2000 ga je ljudstvo na referendumu oklicalo za novega predsednika. Sprva je obljubljal demokracijo po zahodnem vzoru, a na to kmalu pozabil, leta 2011 pa je arabsko pomlad, ki je izbruhnila v Severni Afriki in delu Bližnjega vzhoda, spremenil v dolgotrajno državljansko vojno.
Sporočilo Zahodu in donatorjem
Tudi delo iz Asadovega predvolilnega slogana je precej utopično - dela v Siriji ni prav veliko, po podatkih Združenih narodov več kot 80 odstotkov Sircev živi v revščini. Za obnovo države bi bilo po nekaterih podatkih potrebnih najmanj 400 milijard ameriških dolarjev, ki pa jih Asad, ki je zaradi vojnih hudodelstev pod sankcijami številnih zahodnih držav, nima od kod dobiti. Nekaj pomoči si sicer lahko obeta od tradicionalnih zaveznic, ki sta mu pomagali zmagati v še nedokončani vojni, Rusije in Irana, a minila bodo še leta, če ne desetletja, preden bo Sirija spet podobna normalni državi.
"Asadova predvolilna kampanja izpostavlja njegovo vlogo človeka, ki je zmagal v vojni in ima velike ideje za obnovo Sirije," pojasnjuje poznavalec Bližnjega vzhoda Nicholas Heras iz inštituta Newlines v Washingtonu. Predstavlja ga kot "edino osebo, ki zmore iz kaosa sirskega konflikta znova zagotoviti red in obnovo". A tarča te kampanje so bolj kot sami sirski volivci mednarodni donatorji. Predvsem potencialni podporniki iz tujine so tisti, ki jih skuša prepričati, da je on edina možnost za stabilno Sirijo po vojni. A brez konkretnih reform in odpiranja režima navzven tu ne bo šlo, ocenjuje Heras.
Zahodne države, ki načeloma nasprotujejo Asadovemu režimu, sredine volitve označujejo kot prevaro, saj da ne bodo niti svobodne niti poštene. Morda se bo Zahod z ZDA na čelu sčasoma odločil za spremembo svoje politike do Damaska in umik sankcij, ki hromijo sirsko gospodarstvo. Toda če se bo, bo v zameno za popuščanje skoraj zagotovo zahteval sklenitev širše politične rešitve ob mednarodni podpori.
Posebni odposlanec Združenih narodov Geir Pedersen je opozoril, da volitve niso del mednarodnega političnega procesa. Resolucija Varnostnega sveta ZN namreč za Sirijo predvideva volitve pod nadzorom ZN, potem ko bi predstavniki sirskega režima, opozicije in civilne družbe, zbrani v posebnem odboru, ki pod okriljem ZN deluje od leta 2019 v Ženevi, dosegli dogovor o novi ustavi.
