Vlada ne bo padla

Seveda vsi trdijo, da so zmagali. Dejansko, politično gledano, zmagovalca ni. To je Italija, brez presenečenja na referendumu in s kar nekaj presenečenji na deželnih volitvah. Da bodo Italijani večinsko glasovali za zmanjšanje števila parlamentarcev, ni nobeno presenečenje. Italijanski politiki so vse prej kot priljubljena kategorija. Za zmanjšanje števila parlamentarcev so se zavzele skoraj vse stranke, skupno 95 odstotkov parlamenta. Res je, da so nekateri podtalno v zadnjem tednu spremenili mnenje, ne pa uradno. Dejansko pa gre za zmago Gibanja 5 zvezd, ki je to pobudo postavilo v vrh svojih populističnih reform, in zunanji minister Luigi Di Maio zdaj govori o zgodovinskem uspehu.

Leva zmaga v Toskani

To bi bilo res, čeprav je vseeno tretjina Italijanov glasovala proti zmanjšanju števila parlamentarcev. Še huje, na deželnih volitvah je Gibanje 5 zvezd izgubilo tri četrtine glasov, ki jih je bilo imelo na volitvah leta 2018. Skratka, politična moč vladne koalicije se je močno prevesila v korist leve Demokratske stranke, čeprav ohranja Gibanje 5 zvezd v parlamentu več poslancev. Demokratska stranka je zmagala v treh pomembnih deželah od skupno šestih, kjer so lokalne volitve potekale, in je s tem pridobila politično in pogajalsko moč. Ohranila je Toskano, kjer je desnica postavila močno kandidatko, evropsko poslanko Susanno Ceccardi, eno najzvestejših sodelavk Mattea Salvinija, vodje Lige. To je bil resnični izziv teh volitev, saj je Demokratska stranka kandidirala Eugenia Gianija, politika blizu nekdanjemu premieru Matteu Renziju, ki je bil izvoljen. Prav na zmago v Toskani je največ stavila desna sredina in - izgubila.
Na jugu je Demokratska stranka slavila dve zmagi. Ponovno je osvojila Kampanijo in Apulijo. V Kampaniji je zmagal Vincenzo De Luca, kar je bilo pričakovano, v Apuliji pa Michele Emiliano. Oba sta bila potrjena, presenetljiva je izvolitev Emiliana, ki mu je desnica postavila močnega protikandidata. Raffaelle Fitto je izkušen politik, izhaja iz stare krščanskodemokratske družine, bil je že predsednik dežele, pod Silviem Berlusconijem je bil minister za deželne zadeve. Potem se je odcepil in najprej ustanovil svojo stranko, nato pa prestopil v desničarsko stranko Bratje Italije, ki ga je vsilila kot kandidata v Apuliji. Ampak povedati je treba, da De Luca in Emiliano nista preveč blizu državnemu sekretarju Demokratske stranke Nicoli Zingarettiju.

Desna sredina je slavila v treh deželah. V Liguriji je zmagal Giovanni Toti, dosedanji predsednik, nekoč Berlusconijev človek, celo formalni voditelj njegove stranke, danes pripadnik desnega tabora, vendar nobene od dveh glavnih strank, ki ga sestavljata. Njegova izvolitev ni bila presenečenje, tako kot ni bila presenečenje potrditev predsednika dežele Veneto. Luca Zaia velja za dobrega predsednika, enega najvidnejših predstavnikov Lige, in v tem je tudi problem. Po volilni zakonodaji namreč predsednika dežele lahko podpira več kandidatnih list; Zaia je predstavil svojo listo, ki je prejela 50 odstotkov glasov, uradna Salvinijeva lista Lige pa je prejela 17 odstotkov glasov. Salvini nad tem ni navdušen. Zaio zato nekateri mediji že omenjajo kot Salvinijevega nasprotnika na strankinem kongresu. Z drugimi besedami: od šestih dežel je v kar petih zmaga pripadla kandidatom daleč od vodstva svojih strank in koalicij. Ostajajo še Marke, kjer je zmagala desna sredina in tako osvojila tri dežele, potem pa še mala Dolina Aosta, kjer so volili po proporčnem sistemu in se bodo o imenu predsednika morali šele izpogajati.

Salvini niti na jugu ni uspel

Vse to je videti zelo zapleteno, ampak tako pač je. Če želimo zadevo poenostaviti in opraviti prvo analizo, bi lahko rekli sledeče. Leva sredina je ohranila tri dežele od štirih, politično prevladuje nad vladnim zaveznikom Gibanjem 5 zvezd, verjetno bo pridobila kakšno pozicijo v vladi, predvsem pa bo moralo Gibanje 5 zvezd popustiti pri nekaterih stališčih, na primer pri prepovedi prevzema 37 milijard evrov posojila Evropskega stabilizacijskega mehanizma. Vlada ne bo padla, tudi morda predvsem iz dveh razlogov: prvič, ker velika večina poslancev in senatorjev Gibanja ne bi bila več izvoljena, parlamentarni mandat pa se izteče šele poleti leta 2023. Drugič, ker mora Italija Bruslju januarja predstaviti načrt za obnovitveni sklad (recovery fund) Evropske unije, 204 milijarde evrov. Sedanja koalicija pa nima najmanjšega namena, da se odpove pravici do upravljanja teh sredstev.
Desna sredina je ostala praznih rok, preboja ni bilo. Jasno je postalo, da Salvinijev naval na jug ni uspel. Njegov načrt je spodletel, na severu ga ogroža Zaia, ponovno pa želi vstopiti v politiko Roberto Maroni, nekdanja desna roka Umberta Bossija in predsednik Lombardije, Salvinijev protikandidat za liderja stranke. Oba, Zaia in Maroni, sta bliže regionalni usmeritvi Lige, torej osredotočeni na industrijsko severno Italijo. O odcepitvi nihče ne govori več, vendar se bo moral Salvini soočati s severom. Navsezadnje je bil poraz v Toskani že druga politična blamaža po januarskem porazu v Emiliji - Romanji, kjer je prav tako zmagal kandidat levice. Tudi Bratje Italije so utrpeli v Apuliji pekoč poraz s kandidatom, ki so ga vsilili Salviniju, in v desni sredini ne bodo celili ran brez težav. In Berlusconi? Formalno del desne sredine, svojih kandidatov ni imel, njegova stranka je padla krepko pod deset odstotkov, ampak še vedno obstaja. Tokrat ni bil v igri, bil je le statist in statisti nikoli ne zmagajo, vendar pa tudi poraženi niso.