Slovenka na Portugalskem: Potreben bo še en čudež

Na Portugalskem, kjer je hiter odziv preprečil ponovitev španskega scenarija, se ukrepi za preprečevanje novega koronavirusa postopoma rahljajo. V pričakovanju drugega vala številni prebivalci, predvsem na severu, epicentru okužb v državi, še naprej ostajajo doma. Med njimi je tudi Slovenka Zala Anzelc, ki si je življenje v Portu pričela ustvarjati šele nedavno.
Dobra dva meseca po tem, ko je parlament 18. marca potrdil izredne razmere - prvič po padcu Salazarjevega režima leta 1974 - in se je družabno življenje preselilo na balkone in terase, galebi pa so naposled le preglasili mestni promet, je država s 4. majem pričela postopno zaganjati gospodarstvo. Prvi ukrepi? Odprtje manjših prodajaln, knjižnic in parkov ter delni dostop do plaž, ob čemer se je na Antónia Costo, predsednika vlade, najprej usul val vprašanj o tem, ali to pomeni zeleno luč tudi za surferje. A marsikdo verjame, da se "desconfinamento" odvija mnogo prezgodaj. "Poteza se zdi prenagla, sploh glede na to, kako površno so Portugalci sprva upoštevali ukrepe. Prav zaradi tega za zdaj raje ostanem doma," pove 22-letna Zala Anzelc, ki jo je v Porto, prestolnico severnega dela države, prvič zaneslo med študijsko izmenjavo. Po vrnitvi v domačo Ljubljano je hitro spoznala, da se svojemu novemu življenju še ni pripravljena odpovedati, kupila letalsko karto in se vrnila, odločena, da tokrat v Portu tudi ostane. Najini poti sta se nedavno po naključju križali v vrsti pri blagajni v lokalni prodajalni v Bonfimu, živahni mestni četrti, ki sva si jo obe izbrali za svoj novi dom.

Portugalski čudež

Pripoveduje, da niti spremljanje hitro rastočih številk svojih iberskih sosedov, torej Španije, s katero Portugalska poleg meje deli še južnjaško kulturo in staro populacijo, ni vplivalo na portugalsko brezskrbnost. "Celo ko primerov ni bilo več malo in je vlada že naznanjala prve ukrepe, na ulicah nisi mogel zaznati, da smo sredi pandemije. Množice na avtobusnih postajah, polne trafike in natrpani kozmetični saloni. Napol sem pričakovala, da nas čaka še hujši scenarij od španskega," se spominja Zala. "Ob spremljanju mnogo strožjih domačih ukrepov sem se zamislila, skrbelo me je, da se uradna Lizbona ne odziva dovolj hitro. Maske niso bile obvezne niti v trgovinah, uvedli so celo brezplačen javni prevoz." Prav tako so ostale odprte občinske meje, le med velikonočnimi in prvomajskimi prazniki je vlada omejila gibanje v strahu pred množično migracijo populacije v južne Algarve.
A kljub milejšim ukrepom in dejstvu, da skoraj četrtina prebivalstva šteje nad 65 let - po Italiji in Finski gre za najstarejšo populacijo v Evropi -, je Portugalska ohranila relativno nizek smrtni davek, precej nižji od primerljivih evropskih sosed. Počasi se približuje 1350 smrtnim žrtvam, medtem ko je v Španiji koronavirus terjal že skoraj 27 tisoč življenj. O portugalskem čudežu, kot so spodbudno statistiko nekoliko samohvalno označili nacionalni mediji, je bilo na družbenih omrežjih mogoče prebrati številne teorije. Od čistejšega zraka do dolgoletnega cepljenja proti tuberkulozi, vse to naj bi bile skrivnosti uspešne zajezitve koronavirusa. V igri je bilo celo posredovanje fatimske Device Marije.
V resnici se je Portugalska le pravočasno odzvala v zgodnejši fazi epidemije. Pod Costino taktirko je politično stabilna vlada soglasje za zaprtje šol in univerz dosegla že 13. marca, ko je država beležila le 112 okužb. Takrat so tudi številne restavracije in lokali prostovoljno zaprli svoja vrata, delavci pa ostajali doma še pred uradno razglasitvijo izrednih razmer nekaj dni kasneje. "Mesta nisem več prepoznala. Če je Porto običajno neverjetno živo mesto, tudi ob štirih zjutraj ulice ne moreš videti prazne, se je kar naenkrat preobrazilo v prizorišče apokaliptičnega filma," se nenadne spremembe spominja Zala. Ob tem bi marsikateri severnjak iz žepa izvlekel telefon in izkoristil priložnost za zgražanje nad fotografijami iz Lizbone, kjer se je lokalno prebivalstvo, požvižgajoč se na varnostno razdaljo, nekoliko brezbrižno sprehajalo po sončni promenadi - pandemija pač ni izgovor za pozabo medmestnega rivalstva.

Naposled le dobrodošla nadloga

Marsikdo se boji, da bo država kmalu potrebovala nov čudež, pripomni Zala. Pandemija covida-19 je z zaprtjem mej in prizemljitvijo letal potisnila portugalski turistični sektor v kaos. Ker ta po večletni rasti predstavlja že okoli 20 odstotkov bruto domačega proizvoda, je na obzorju tudi močan ekonomski krč. "Prijatelj iz Brazilije, ki je tu živel in študiral že leta, je računal na zaposlitveno pogodbo v hostlu, kjer je delal. Le tako bi lahko ostal v državi. Hostel je seveda prenehal delovati, on pa se bo najverjetneje moral vrniti. Nasploh se ogromno mladih preživlja z gostinstvom, a kdo ve, kateri bari bodo sploh še zmožni odpreti svoja vrata," zaskrbljeno pripoveduje sogovornica. Tudi sama je v prihajajočih mesecih načrtovala iskanje redne zaposlitve in novega stanovanja, zdaj upa vsaj na prvo. Zapore notranjih mej bi se lahko sprostile z začetkom junija, resorti bi se po najbolj optimističnih napovedih lahko odprli že julija, a nihče ne ve, če ali kdaj bodo prispeli letošnji poletni turisti, ki so se še lani zdeli kot zadnja nadloga.