(PORTRET TEDNA) Bo nemški kancler ali ne bo?

Armin Laschet se je minuli konec tedna zavihtel na čelo najmočnejše nemške stranke Krščanskodemokratske unije (CDU) po tem, ko je od 1001 delegata stranke dobil 521 digitalnih glasov, ki so jih včeraj potrdili še po pošti. Dosedanja predsednica CDU Annegret Kramp-Karrenbauer, ki ji ni uspelo poenotiti stranke, iz katere izhaja nemška kanclerka Angela Merkel, je lani odstopila. Konkurenta Laschetu sta bila precej konservativni Friederich Merz, ki se je prebil v drugi krog in tam osvojil nezanemarljivih 466 glasov, in Norbert Röttgen, ki s svojo poudarjeno sredinsko politiko ni prišel čez prvi krog strankarskih kongresnih volitev.

Tudi Armin Laschet slovi kot proevropski in sredinski politik, še bolj pa kot najzvestejši naslednik dediščine Angele Merkel. Tej so sicer nasprotniki zadnje čase, kanclerka je že 16 leto, očitali, da jo suče v levo. Doslej je bil Laschet ministrski predsednik z 18 milijoni prebivalcev najbolj obljudene nemške zvezne dežele Severno Porenje-Vestfalija. Bavarska, denimo, ima 12,5 milijona prebivalcev. Severno Porenje-Vestfalija je bilo vse do zmage Lascheta na deželnih volitvah leta 2017 trdno v rokah nemških socialdemokratov (SPD), sedanjih partnerjev Merklove v veliki berlinski koaliciji.

Zapleten status

Pravnik po izobrazbi bi lahko, če seveda CDU v partnerstvu s sestrsko CSU iz Bavarske zmaga na parlamentarnih volitvah, ki bodo letos 26. septembra, postal novi nemški kancler. Merklova namreč še petič za ta položaj ne bo kandidirala. Toda vse ni tako gladko, kot je videti na prvi pogled.

Da kancler ni hkrati tudi vodja največje nemške stranke, je s tem statusom prekinila prav Merklova, ko lani ni več nastopila na znotrajstrankarskih volitvah in je do zmage dovolila že omenjeni Annegret Kramp-Karrenbauer. V kongres CDU so bile seveda uprte oči vse Evrope, saj nemški kancler, sploh po izstopu Velike Britanije iz Evropske unije (EU), predstavlja v tej združbi najmočnejšo politično figuro. In EU ima dovolj in preveč izzivov, s katerimi se bo morala soočiti, od premagovanja covida-19 in gospodarskih posledic zdravstvene krize do zapletene soseščine, od koder vanjo silijo nezakoniti migranti, v njih pa škarje in platno v rokah držijo vse bolj avtoritativni voditelji, in do resetiranja odnosov s posttrumpovskimi ZDA, da o Kitajski niti ne govorimo.

Vendar, kot rečeno, ni nujno, da bo Armin Laschet letos jeseni tudi zares postal še nemški kancler, čeprav se zdaj zdi, da je to najbolj verjetno. Kajti ob njegovem imenu omenjajo vsaj še dve imeni. Eno je bavarski premier Markus Söder, ki se sicer priduša, da Münchna ne bo zamenjal za Berlin. Toda uspešni Bavarec bi v resnici lahko postal nemški kancler. Dejstvo, da Bavarska še ni dala nemškega kanclerja, takemu scenariju ne nasprotuje. Prav nasprotno: očitno je za tako potezo že skrajni čas. Drugo je ime zveznega zdravstvenega ministra Jensa Spahna. Ta v pandemiji, ki tudi v Nemčiji noče in noče jenjati, postaja eno najbolj popularnih političnih imen. Vendar pa je na digitalnem kongresu Spahn za podpredsednika CDU dobil presenetljivo najmanjše število glasov delegatov CDU za ta položaj doslej. Za nameček so seveda vsi ti računi račun brez krčmarja, saj mora najprej CDU jeseni na volitvah zmagati. Ankete ji kažejo v to smer, vendar ni nujno, da bo tako tudi čez pol leta. Če zmaga konkurenčna SPD, bo kancler po vsej verjetnosti njihov vodja, sedanji podkancler Olaf Scholz.

Liberalni katolik

Armin Laschet se je rodil 18. februarja 1961 v Burtscheidu, predmestju Aachna, mesta Karla Velikega, ob meji z Belgijo, od koder je v Nemčijo pred sto leti prišel že Arminov dedek, vendar iz družine, ki je bila del nemške manjšine v Valoniji. Politik je, praktično odkar ve zase, čeprav je bil v začetku tudi novinar, nekaj let celo urednik aachenskega cerkvenega časopisa. Član CDU pa je bil že prej, od leta 1979. Če naj izpostavimo vidnejše funkcije, je bil Laschet poslanec v bundestagu, nato član Evropskega parlamenta. Od leta 2005 do 2010 je bil severnoporensko-vestfalski minister za generacije, družino, ženske in integracijo. Od tistih časov mu je ostal vzdevek "turški Armin", saj recimo ni nasprotoval temu, da si muslimani v Nemčiji gradijo mošeje. Tudi v debati o prepovedi burk je menil, da je vprašanje narobe zastavljeno.

Ko je bil prejšnjo soboto izvoljen za šefa CDU, je na odru skromno pripomnil: "Nemara nisem človek perfektne inscenacije, sem pa Armin Laschet." Ta odkritost, morda celo samokritičnost, mu prinaša neko simpatično averolo avtentičnosti, ki zna biti ljudem blizu. O sebi pravi, da je liberalec in strasten Evropejec, hkrati pa je tudi globoko veren katolik. Njegova liberalna prepričanja so ga celo gnala, da v deželi ob izbruhu novega koronavirusa ni uvedel ostrejših ukrepov. Vendar mu na koncu ni ostalo drugega. V javnost pa je bil nato dojet kot omahljivec. S katolištvom je bila prežeta njegova vzgoja. Do leta 2016 je bil celo član centralnega komiteja (sic!) nemških katolikov. Svojo soprogo Susanne, s katero se je poročil leta 1985, je spoznal že kot otrok, ko sta skupaj pela v cerkvenem zboru, ki ga je vodil njen oče. Zanimivo pri tem je, da tudi njena, francosko govoreča, družina Malangré prihaja iz Valonije. Par ima tri otroke, dva sina in hčer.

Kdo je na liniji?

Kot deželni ministrski predsednik je Laschet javnosti ostal v spominu po tem, da je prednost dajal predvsem izobraževanju in varnosti. Pod njim je v deželi maturo zopet mogoče opravljati šele po devetih letih šolanja in ne že po osmih, kot je bilo prej. Prepričan je, da izobrazba omogoča napredek na socialni lestvici. Hkrati je uvedel tako imenovano ničelno toleranco za azilante. Njegov deželni zakon o policiji je bil celo vzorčni zakon za zveznega. Uvedel je tako imenovano predictive policing, torej vnaprej predvideno policijsko delo.

Rekli smo že, da je Laschet najzvestejši naslednik Merklove. Kot Merklova tudi on zavrača vsakršno sodelovanje CDU s skrajno desničarsko Alternativo za Nemčijo. Toda s kanclerko nista bila zmeraj na isti liniji. Tudi zato mu kanclerka nemara pred kongresom ni izrekla nedvomne podpore. Ko je poleg izstopa Nemčije iz jedrske energije napovedala tudi opustitev premoga, je Lachet še bil za. Toda kmalu je zvezni vladi očital, da je podpora za ta izstop prepočasna in premajhna, njegova dežela pa ostaja od premoga zelo odvisna, alternativ pa ni. Njegovo premierstvo je zaznamovala tudi čudna epizoda s posekom Hambacherškega gozda. Leta 2018 je Laschet iz tisočletnega gozda med Kölnom in Aachnom dal pregnati protestnike, ki so ovirali sečnjo, da bi tam začeli kopati lignit. Po številnih pravnih preobratih sedaj gozda naj le ne bi več krčili.

Ta epizoda bo morda imela še nadaljevanje, če bo CDU jeseni prisiljena v vladno koalicijo z Zelenimi, ki se zdi političnim analitikom zelo verjetna. Pri tem je poveden odziv Lascheta, ko je ogorčeno zavrnil predvolilno izjavo tekmeca Röttgena, da liberalcem ne gre zaupati, češ da so nezanesljivi. Laschet namreč v svoji deželi vlada prav z liberalci in gotovo upa, da bo z njimi in ne z Zelenimi od jeseni vladal tudi v Berlinu.